Blagor materam, blagor sinovom

Blagor materam in blagor sinovom

 

Župnik nas je povabil, da se skupaj poveselimo na Njegov praznik. Zbrali smo se pri sveti maši. Med znanimi obrazi sem opazila tudi starejšo gospo in po spominu domnevala, da je župnikova mati. Po maši smo se zbrali pri župnišču, kjer smo nazdravili slavljencu in se posladkali z dobrotami. Župnik je veselo kramljal z nami in znal - kot vedno – napraviti čudovito vzdušje.

Pogled pa se mi je vračal h gospe. Iz nje je žarela neka posebna preprostost in milina. Veselo se je pogovarjala in delila z nami veselje. Nisem bila več prepričana, da je župnikova mati. Človek bi pričakoval, da bi kot mati duhovnika morala biti nekje v ospredju, ob sinu.

Bližal se je čas kosila in posedli smo za mize. Gospa se je usedla ravno nasproti mene. Hotela sem izkoristiti priložnost, da jo vprašam, od kod se poznava, pa je mimo prišel župnik. Dotaknil se je rame gospe in z otroško navihanostjo pozdravil: »Živijo, mami!« In že je bil pri drugi mizi. »Živijo, živijo,« mu je razigrano pomahala in nadaljevala pogovor z nami.

V tem bežnem trenutku se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo globoko v srcu. Nisem se zmotila, bila je res župnikova mati. Po njej mi je dal Gospod milost, da sem v srcu dojela Marijine kreposti. Ostati v ozadju, odeta s tančico sonca. Nikoli ni sina obremenjevala s svojo prisotnostjo, skrbmi, težavami, ampak je vse shranila v svojem srcu. V popolni predanosti Bogu je bila le gost na svatbi. Že ob rojstvu v »betlehemskem hlevčku« se je zavedala, da ta sin ni njena last, ampak Božja. V njej je gorelo le eno hrepenenje, da bi bsi sprejeli in ljubili Deteta Jezusa. In to hrepenenje gori še danes. Prav ta bežen dotik gospe in župnika je odseval to močno ljubezen in predanost bogu – matere in sina.

Blagor sinovom, ki v svojih materah vidijo Marijo in blagor materam, ki v svojih sinovih vidijo Jezusa!

Sidonija, Novo mesto