Poznamo življenje?

Ali poznamo svoje življenje?

 

Pravijo, da vsak od nas živi po nekom drugem. Če nas matere ne bi rodile, nas ne bi bilo. Sleherna mati ljubi svojega otroka. Njegovo življenje vzdržuje tako, da ga hrani, neguje in mu daje vse, kar potrebuje. Velikokrat pa pozabljamo, da nas tudi Gospod Bog ljubi. Če ga bomo prosili, nam bo dal veliko več, kot bi nam mati mogla kadar koli dati. Žalostno je danes v tem zmaličenem času, da mnogo ljudi tega ne verjame in izzivalno sprašuje, češ kaj pa Bog zame naredi. Če bi me resnično ljubil, bi se to moralo nekje videti. Pozabljamo pa besede: Vzemi vsak dan svoj križ na rame in hodi za menoj. Mnogi pozabljajo, da je Bog svojega edinega sina Jezusa Kristusa poslal zato, da nam prinese Božje, večno življenje. Pozabljamo, dvomijo, da je Bog poslal na zemljo Jezusa ne samo za tiste, ki so takrat živeli v Izraelu, pozabljamo, da je Njegova ljubezen do nas tako velika, da je dovolil, da so Njegovega sina umorili. On je umrl namesto nas. Saj smo smrt zaslužili mi, grešniki, ne On, brezgrešni Božji sin. S tem nam podarja neskončno veliko: možnost doseči večno življenje. Pozabljamo, da je to več kot tisto življenje, ki smo ga prejeli s prvim rojstvom. Tako postanemo Božji otroci in prav nič nas ne more ločiti od Boga. Mnogi tudi sprašujejo, kako se lahko na novo rodimo. Tako, da odpremo svoja srca in se obrnemo k Bogu ter od Njega prejmemo odpuščanje grehov. Še kako pozabljamo, da je sveta spoved duhovni, telesni in duševni prebrat v življenju.

Zato, dragi bralci Prenove, naj se iz naših src oglasi skupna molitev za vse nas, za vso našo Slovenijo!

Viktor Levovnik, Šentjanž pri Dravogradu