Jezus mi je podal roko

Jezus mi je podal roko

 

S poroko se je končala brezskrbna mladost in novo življenjsko pot je zaznamovalo veliko stisk. Že leta 1992 sem doživela prvo preizkušnjo. Rodila sem otroka hudo bolnega otroka. Po operaciji požiralnika je že po treh dneh za večno zaspal pri Bogu.

Leta 1996 sem zanosila, čeprav sem imela malo prej težko ginekološko operacijo. S šestletnim sinom sva devet mesecev vsak večer molila za zdravega dojenčka. Januarja 1997 se je Božja milost izlila na celo družinico in rodila sem zdravega sina. Med obiskom v porodnišnici mi je neka sodelavka, ki ni bila verna, rekla: "Kaj ne bo otrok zdrav, saj smo vsi molili. Od Novega mesta do Kranja."

Po krstu najmlajšega in po prvem obhajilu najstarejšega se je v počitniških mesecih začel pekel v družini. Začutila sem bulo na hrbtenici. Obisk na Onkološkem inštitutu in čakanje na izvide so me duševno čisto pretresli. Kljub dobrim izvidom je bil strah pred smrtjo tako velik, da sem zbolela za hudo duševno boleznijo, shizofrenijo. Štiri mesece sem bila v psihiatrični bolnici Polje v Ljubljani. Mož je doma skrbel za dojenčka, osnovnošolca, kmetijo in bolno mamo. Kljub hudim stranskim učinkom močnih zdravil mi je Jezus dal moč, da sem vsak vikend od petka do nedelje, ko me je mož prišel iskat v bolnišnico, delala doma z dvojno močjo. Vse sem oprala za ves teden, zlikala, počistila hišo in skuhala za nekaj dni naprej. Ves čas trpljenja me je gor držala ljubezen do družine in vsakodnevni sprehod do Marijine kapelice s sotrpinko Marijo iz bolnišnice.

Jezus mi je dajal veliko moči, kajti že po nekaj tednih sem šla iz Polja na odgovorno računovodsko delo v šoli.

Leta 2003 se mi je na očeh se je pojavil hud bleforaspazem in moje trpljenje je prišlo že na rob vzdržljivega.

Kljub vsakodnevni molitvi se mi je leta 2005 na obrazu pojavila tardivna diskineza, po domače zgibki. Otrdele so mi mišice na obrazu. Pojavile so se hude bolečine, hrane nisem mogla več gristi. Uživala sem samo tekočo hrano, pa še ta ni ostala v mojih ustih. Usta sem imela na stežaj odprta, ven mi je tekla slina. Za mojo družino, ki je vse to gledala, je bilo trpljenje grozno. Iz jedilnice sem šla jest v drugo sobo, da je bila družina čim manj prisotna pri moji kalvariji hranjenja. Vpila sem od bolečin, ker nisem mogla razklenit čeljusti.

Skozi trpljenje pa mi je Bog na poseben način dajal milosti. Prijatelj me je usmeril k župniku Jožetu Razingerju v Tuhinjsko dolino. Ta je večkrat molil nad mano in prejela sem zakrament bolniškega maziljenja.

Veliko milosti sem prejela v molitveni skupini pri družini iz Rogaške Slatine, večkrat pa sem šla tudi na srečanje molitvenega občestva v Stari trg pri Ložu, kjer so molili nad menoj. Bog mi je pošiljal sončne žarke in kljub telesni oslabelosti sem neverjetno lahko opravljala vsa fizična dela.

Izmučena od bolečin sem v juliju prestala težko ginekološko operacijo. Po operaciji sem domov prišla tako sestradana, da sem od lakote sesala kruh, ki ga pa nisem mogla normalno uživati. Oktobra je naša župnija organizirala romanje v Medžugorje. Izčrpana od celoletnega trpljenja in vidno oslabela od močnega hujšanja, sva se ga s sinom udeležila.
V začetku novembra 2005 sem od veselja zavpila družini: "Spet lahko brez bolečin normalno jem in govorim! Jezus in Marija, hvala!“

Letos sem se zaradi oči že naprej bala poletne vročine. Bog pa mi je izkazal milost, da sem po šest ur na dan več tednov obračala seno. Stanje se je izboljšalo.

Letos sem po dolgi čakalni dobi prišla na vrsto pri specialistu za zgibke. Povedal mi je, da se redko zgodi, da ta težava izzveni, in dodal: "Hvala Bogu, da je izginilo."

Jezus, daj mi moči! Hvala za vse trpljenje in vse milosti v zakonu.

Vera Dremelj, Grosuplje