Osebno doživetje na duhovnem seminarju

Pričevanje o osebnem doživetju na duhovnem seminarju

(Franci Košir, Kurešček, 16. 5. 2009)

 

 

Duhovni seminar molitvene skupine Prenova v Duhu, Ljubljana – Mirje, pod vodstvom patra Mia, g. Gottfrieda in duhovne podpore s strani ge. Luise.
Cilj štiridnevnega duhovnega seminarja na Kureščku, ki ga je organizirala molitvena skupina Prenove v Duhu, Ljubljana-Mirje, je bil ozdravljenje notranjih ran družinskega debla, vključujoč naše prednike. Na seminarju sem bil deležen posebne Jezusove in Marijine prisotnosti; peljala sta me nazaj v obdobje od spočetja, pa do rojstva in zgodnjega otroštva. To doživetje je bilo zame nekaj tako čudovitega, da tega prav gotovo ne bom mogel v polnosti opisati. Po besedah ge. Luise, ki je med molitvijo nad mano dobila sporočilo od Jezusa, je bil to poseben »dar iz nebes«. Prav to pa bi s tem pričevanjem rad delil z vami.

Takoj po tem lepem doživetju sem se spomnil odlomka iz Janezovega evangelija (Jn 8, 56-59), ki me je prav posebej nagovoril in dal težo mojim občutkom. Zanimivo je, da sem naslednji dan med pripravo na pričevanje prosil Svetega Duha za pomoč pri pričevanju ter pri tem odprl Sveto pismo. Želel sem najti točno ta odlomek, zato sem odprl Janezov envangelij. Na odprti strani se mi je pokazal ravno želeni odlomek. Dobil sem potrditev, da je to pravo izhodišče za moje pričevanje.

Jn 8,56-59
Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.«

Pričevanje bom začel s kratkim pogledom v preteklost, s pogledom v korenine mojega družinskega debla, kamor sva se z Jezusom skupaj povrnila med seminarjem, ki ga je po g. dr. Gottfriedu vodil Sveti Duh. Tu sem doživel Božji dotik - dotik Jezusa in Marije, ki sta mi podarila »dar iz nebes«, da sem se lahko ponovno rodil. Tokrat iz Duha; Duha trdnega upanja in neskončne ljubezni, ki mi je zacelila globoke rane. Prinesel sem jih skozi družinsko deblo in so meni, moji družini in okolici občasno grenile življenje, me ovirale v tesnejšem odnosu z Jezusom in Marijo, pri duhovni rasti in pri ljubezni do svojega bližnjega.

V moji družini je bil doma alkohol. Oče je te navade povzel od svojega očeta in matere, ki sta bila oba alkoholika in sta temu primerno slabo skrbela za svojo številčno družino. Otroci so trpeli lakoto, namesto hrane pa so velikokrat dobili alkohol, vino ali žganje. Tako je moj oče že ob spočetju podedoval hude rane svojih prednikov, ki jih je skupaj s slabimi navadami še poglobil in jih prenesel tudi na svojo – našo družino. Zanj je bil alkohol pomembnejši od nas. Mati je skrbela za družino po svojih najboljših močeh kolikor je le mogla, in s tem blažila negativne posledice. Vendar je bil alkohol močnejši. Odražal se je v številnih poniževanjih, tudi v nasilju nad materjo, v ljubosumnosti, žalitvah, itd. Rojevale so se zelo hude stiske, v katerih tudi otroci nismo bili želeni. V tako hudih stiskah se je mati v želji obvarovati družino zatekala k prekinitvam nosečnosti – splavom, ki so samo še poglabljale rane v našem družinskem deblu. Nekako po čudežu sem jaz tem »posegom« ušel in se kot neželeni otrok vendarle rodil. Rodil sem se v družino, ki sicer ni bila pripravljena na blagoslovljeni Božji dar novega življenja, pa so me tako oče, mati in sestra takoj vzljubili.

Mati in sestra sta mi nudili veliko ljubezni, očetove pa žal nisem mogel doživeti. V srcu mi je ostala velika in nenadomestljiva vrzel. Močno sem pogrešal očeta v vsej svoji mladosti, še najbolj pa potem, ko je pri mojih sedmih letih obupal nad svojo usodo in končal svoje življenje s samomorom. Očeta sem imel kljub vsemu rad in sem ga zato tudi močno pogrešal. Nihče mi ga ni mogel nadomestiti, niti očim, čeprav mi je nudil vso ljubezen in novo družinsko življenje. Kljub njegovi veliki želji, da mu rečem ati, mi ta beseda nikakor ni šla z jezika. Bila je rezervirana za mojega pravega očeta. V mojem srcu je ostala vrzel očetove ljubezni, ki je nisem mogel nikoli zapolniti, niti v poznejših letih. Velikokrat sem se v srcu celo jezil nanj, ker me je kar tako pustil samega na poti skozi dobo odraščanja, dozorevanja in zrelosti in to v času, ko sem ga najbolj potreboval.

Moje odraščanje se je nadaljevalo v novi družini, ki ni bila blagoslovljena s svetim zakonom in niti s civilnim. Naše versko življenje, če ga sploh lahko imenujem tako, je bilo usmerjeno samo na pridobitev zakramenta svete birme. Družinske molitve nismo imeli, niti obhajanja cerkvenih praznikov ipd. Okolje, zlasti v šoli, je tako vplivalo name, da sem se že v puberteti odvrnil od Cerkve, za nekaj časa celo proti njej. Pa vendar me je Bog obvaroval najhujšega. Verjamem, da sem bil deležen posebnih milosti, tudi po zaslugi molitev moje mame. Tako sem se v tej družbi kmalu počutil nesrečnega in praznega. Počasi so mi misli začele uhajati nazaj k Očetu, ki sem ga spoznal pri verouku. Gospod je bil milosten z mano tudi tako, da mi je na dokaj nenavaden način pripeljal na pot punco, ki je sedaj moja žena. Prav gotovo mi je ona, ki je vsak dan molila z otrokoma, pri čemer pa sam nisem prisostvoval, izmolila toliko milosti, da sem se odločil za pot nazaj. Pot seveda ni bila lahka, saj je bilo potrebno prej premagati kup predsodkov in pospraviti vso navlako, ki se je v vsem tem času nabrala. To je trajalo kar precej časa (nekaj let) in terjalo veliko potrpežljivosti. Na tej poti je hudobni duh počel vse mogoče, da me odvrne od te namere. Najhujši so bili najrazličnejši dvomi, ki so jemali mir mojemu srcu in s tem tudi moji družini. Kljub temu pa sem vedno prejel toliko milosti, kolikor sem jo potreboval za nadaljevanje začrtane poti nazaj, poti k dobremu pastirju.

Skupaj z duhovno rastjo pa se je nadaljevalo čiščenje moje duše, saj se je pri vsaki spovedi še vedno našla kakšna »ropotija«, ki jo je bilo treba pospraviti. Nekoč, po dolgem času »čiščenja«, pa sem si končno lahko rekel: zdaj je vse pospravljeno, lahko se ozrem samo še naprej proti nebesom. Kljub temu pa me je v srcu nekaj motilo; nekaj mi ni pustilo priti do popolnega miru.

Spomnil sem se, kako sta naju prijatelja Marko in Majda dolga leta vabila na seminar z izlitjem Duha in tudi, kako sem njuna povabila vztrajno odklanjal, rekoč: »Marko, Prenova v Duhu je za kristjane, ki še iščejo Kristusa, se pravi za začetnike. Mi lahko vso potrebno milost dobimo tudi v domači cerkvi. Pa tole dviganje rok in ploskanje – to ni zame.« Nekje v duši pa sem vendarle čutil, da je morda ravno to tisto, kar iščem. Toda kako jima to povedati, ko pa sem ju vseskozi prepričeval ravno v nasprotno? Lažje mi je bilo zatreti notranji glas, kakor pa priznati zmoto. Pa vendar je Sveti Duh deloval tako, da je povabilo na seminar prišlo ravno ob času, ko je bilo moje srce dovolj odprto, da sem ga sprejel, in z ženo sva le prišla na seminar z izlitjem Duha v molitveni skupini Prenove v Duhu Ljubljana - Mirje. Bilo je čudovito – prava tolažba za dušo, še posebej ob težki bolezni moje žene.

Kmalu potem smo imeli v naši župniji duhovno zelo bogat misijon, ki ga je vodil pater Beno Lavrih. Pri spovedi me je na koncu kljub temu, da me ni poznal, vprašal nekako takole: »Kaj pa grehi iz preteklosti?« Vprašanje me je zelo presenetilo, saj sem s preteklostjo že zaključil, še posebej po vseh teh pripravah in seminarju. Odprl mi je rano, za katero sem mislil, da je že zaprta, zaceljena. Preteklost se je povrnila v mojo zavest, tako da sem potem pri naslednjih spovedih vedno še kaj izbrskal. Romanje v Medjugorje (oktobra 2008 ga je organizirala naša molitvena skupina Prenove na Mirju) bo prava rešitev za moj problem, sem si rekel in se že veselil srečanja z Marijo. Na Križevcu je pater Mio prav v ta namen molil nad mano. Naslednji dan sem v spovednici povedal za ta moj nesrečni problem s preteklostjo, misleč, da bom dobil odvezo za vse nazaj. Dobil pa sem navodilo, naj ponovno podrobno prečešem svojo preteklost in naj vse grehe, ki se jih še nisem bil spovedal, napišem na list papirja ter se jih dokončno spovem. Nalogo, ki vseeno ni bila tako enostavna, sem vzel resno in jo po nekaj mesecih tudi uspešno zaključil.

Župnijsko romanje v Rim v mesecu marcu in romanje s frančiškani v Assisi, ki je bilo v mesecu maju, sta bili priložnosti, da sem lahko izpraznjeno in počiščeno srce napolnil z novimi vsebinami. V Assisiju pa mi je pater Stane svetoval, naj več molim k Svetemu Duhu. »Potem bo pa letošnji seminar k Svetemu Duhu za ozdravljenje notranjih ran in ran družinskega debla na Kureščku ravno prav – kot krona vse te intenzivne duhovnosti,« sem si dejal in naju oba prijavil.

Toda že prvi dan je bil na delu hudič, ki je obema dopovedoval: »Te stvari sta že slišala, bolje bi bilo, da bi doma počivala, uživala vikend in se v miru pripravljala na nov delovni teden!« Toda milost Svetega Duha nama je pomagala, da sva skupaj pregnala nadležna nagovarjanja. Drugi dan se mi je veselje vrnilo, posebej še, ker smo nadomestno molili za odpuščanje grehov naših prednikov, katerih se niso bili spovedali. Veselil sem se, da smo jim skupaj z Jezusom in Marijo olajšali pot v nebesa. Tretji dan pa smo se sprehodili skozi naše življenje, od našega spočetja naprej. Tu pa se začne moje posebno doživetje, bistveni del mojega pričevanja.

Z g. dr. Gottfriedom smo se po intenzivni molitvi in prošnjah k vsem angelom in svetnikom začeli vračati v našo preteklost, v čas našega spočetja. To je združenje semena in jajčeca ter hkrati poseg Boga z vstavitvijo duha in duše v naše spočeto telo – posodo, ki je bila pri meni že na začetku onesnažena , kajti bila je ranjena z grehi prednikov. Povratek po času nazaj sem v srcu občutil kot nekaj čudovitega. Začutil sem Jezusa, ki me je popeljal na to pot. Skupaj sva odprla knjigo življenja in že na prvi strani mojega življenja sem videl globoke rane svojega očeta, ki jih je podedoval od prednikov, njegove in materine rane, njun ranjen odnos in stiske družine, v kateri sem bil spočet. Sliši se neverjetno, ampak skozi besede g. Gottfrieda, ki ga je vodil Sveti Duh, mi je bilo dano ponovno doživljanje okolja v času spočetja in rojstva in to z drugimi očmi, z očmi razumevanja in odpuščanja. To je verjetno botrovalo temu, da je Jezus začel s celjenjem ran, kar sem prav posebno občutil – kot vidno brisanje črk v knjigi, celjenje ranjenega tkiva in razpadanje spon, ki so tiščale, tiščale dolga leta. Bil sem v neverjetnem, prečudovitem stanju, ki se ga z besedami ne da opisati. V stanju, ko sem lahko vse razumel in odpustil, odpustil očetu, njegovim staršem, njihovim medsebojnim odnosom. V meni je zavladala neznanska sreča, pri kateri ni več mogoče zadrževati ne solz ne joka, tudi pri moškem mojega kova ne. Jokati od sreče, to je bilo zame popolnoma tuje, jokati zaradi trpljenja pa tudi, saj nisem jokal vse odkar nama je pred desetimi leti umrl sin. Na jok nisem bil pripravljen. Bil sem brez robcev, kljub temu, da nas je na to možnost g. Gottfried opozoril. Nam moškim pa je še posebej dal dovoljenje jokati. Prijateljica Majda je poskrbela za robce, ki sem jih nujno potreboval.

G. Gottfried je nadaljeval molitev z opisovanjem samega rojstva in sicer tako, kot bi bila molitev namenjena ravno meni. Ko sva se kasneje pogovarjala, mi je dejal, da je imel predavanje pripravljeno čisto drugače, bolj s filozofskega vidika. Toda nevidna roka Svetega Duha ga je vodila čisto drugam, v smer, kjer so bile hude rane - moje rane. Hvala ti, Sveti Duh, za tako veliko milost, hvala za »dar iz nebes«.

»Pot na ta svet vodil skozi kanal. Kanal, ki ga Ti odpiraš, Gospod,« so bile besede ga. Gottfrieda. »Po prihodu na svet,« je nadaljeval g. Gottfried, »te nežno in ljubeče vzame v naročje mati Marija.« Njeno materinsko toplino in nežnost sem živo občutil kot tako veliko srečo in blaženost, da solz, ki so kar »bruhale« iz mene, nisem mogel več zadrževati. Nikoli doslej nisem tako živo in močno občutil in razumel Jezusovih besed: »Glej tvoja mati!« Marija me je nežno predala Jezusu v naročje. Občutki so bili zredno močni in lepi, saj sem bil v naročju Očeta. Očeta, katerega sem neznansko potreboval, ki sem ga toliko časa pogrešal in me je njegova odsotnost tako močno ranila. Z besedami se ne da opisati tako čudovitega občutka, ki sem ga doživel, ko sem se znašel v Njegovem naročju. Čutil sem, kako se druga za drugo zapolnjujejo vrzeli, celijo rane, trgajo spone. Kakšno olajšanje, kot da sem se ponovno rodil. Tokrat kot želen otrok v srečno družino s pravim očetom Jezusom in materjo Marijo. Tako velika sreča, ki je nisem bil pričakoval, je botrovala izbruhu krčevitega joka. Solze so izpirale bolečine, celile globoke rane in blagodejno vplivale na dušo. Neopisljivo lepo doživetje. Hvala ti, Sveti Duh, da si vodil g. Gottfrieda po poti mojih ran in ran našega družinskega debla, da jih je Jezus ob moji prisotnosti lahko ozdravil. Hvaljen Jezus in Marija na veke, slava Ti.

Enkratno doživetje in jok od sreče – vse to je bilo zame in za moje telo tako presenečenje in nekaj tako novega, da sem počasi padal v neko čudno stanje, ki ga nisem poznal. V tem stanju so se mi ob globokem dihanju začela mrtvičiti zapestja, ustnice in noge. Občutek je bil podoben, kot če bi me tresla elektrika. Prestrašil sem se, da me je obsedel hudič, ki me nikakor noče zapustiti. Kako je to mogoče, sem se vprašal, da je po tolikih spovedih še vedno hudič v meni. Prosil sem ženo, da gre po patra Mia in g. Gottfrieda, da bi molila nad mano. Prišla sta pater Mio in ga. Luisa in odšli smo v kapelo. Molila sta nad mano in milost Božja je še bolj pritekala, stanje blaženosti se je večalo, telo pa je še globlje padalo v čudno stanje. Bil sem kot v spirali, ki me je vlekla vedno globlje v stanje omrtvičenosti: več milosti, več blaženosti, več dihanja, več mravljincev v rokah in nogah. Verjetno bi kmalu padel v nezavest, pa se je moja žena, ki je medicinska sestra, spomnila podobne izkušnje iz dogodkov ob papeževem obisku v Ljubljani, ko so pacientom v takem stanju dajali na usta PVC vrečke. To je hiperventilacijski sindrom [1] , je povedala žena.

Stekla je po PVC vrečko in mi jo dala na usta ter mi nenehno dopovedovala, da moram umiriti dihanje. To je pomenilo, da se moram vrniti iz blaženosti v normalni svet. Ko sem se skoraj že povrnil v »realnost«, sta pater Mio in Luisa še vedno molila nad mano. Moje misli pa so se zopet dvignile proti Jezusu in Mariji. Občutek blaženosti se mi je zopet močno povečal, prav tako ritem dihanja in mravljinci na rokah in nogah. Pater Mio je to opazil in rekel nekako takole: »Dovolj je, spet gre nazaj, nehajmo!«

Počasi sem se umirjal in vračal v realnost. Z ženo sva še nekaj časa ostala v kapeli, potem pa sva šla na zrak. Med sprehodom sem občutil veliko srečo in hvaležnost za tako velik dar iz nebes.

Sreča pa ni trajala dolgo, saj se je skušnjavec neznansko trudil, da bi mi ta dar ukradel. Na uho mi je prišepetaval besede, ki so mi počasi jemale občutek sreče. Občutil sem sram, ker sem se tako nizko spustil in ponižal pred vsemi ljudmi. Tak človek - moški, pa še tako velik, pa joka kot ženska in potem zapade še v neko histerijo. Kaj si bodo ljudje mislili o meni? Seveda so me te misli stiskale še nekaj časa po kosilu, ko sem se spomnil besed g. Gottfrieda: »Nikoli sam, vedno z Jezusom!« Hvala za te besede. Poklical sem Jezusa in skupaj sva pregnala hudobnega duha, milost in sreča pa sta se vrnili v moje srce. Hvala, Jezus.

Na koncu bi se rad se zahvalil vsem, ki so ta seminar organizirali in so naju nanj tudi povabili, potem patru Miu, g. Gottfriedu, ge. Luisi za vse molitve, vsem udeležencem in članom molitvene skupine Prenova v Duhu Ljubljana - Mirje. Zahvala gre tudi moji ženi, ki je s strokovnim prijemom pripomogla k mojemu povratku nazaj v realni svet, kateremu še vedno pripadam, dokler bo naš Oče to želel. Hvala tudi naši Barbari, dr. med., ki je pripravila prispevek o hiperventilacijskemu sindromu.

Resnično lahko rečem, da se še dva tedna po seminarju, to je v času, ko še »pilim« tale tekst, počutim kot popolnoma nov, drug človek. Kot človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Tako mi prihaja na misel srečanje Jezusa z Nikodemom, ki ni mogel razumeti smisla ponovnega rojstva. Sedaj razumem njegovo stisko in njegova vprašanja, saj se rojstva iz Duha ne da razumeti. Treba ga je doživeti in živeti. Jaz sem ga doživel in ga živim skozi velike spremembe v mojem življenju: V srcu čutim blažen mir in nobene potrebe po jezi, ki je bila prej moja stalna spremljevalka, tako v življenju, kot v spovednici, ko sem jo stalno opravičeval. Jeze ni več, kar sta z veseljem opazila tudi moja žena in sin, pri katerem sem kar naenkrat opazil toliko dobrega in pozitivnega. Prej stalna graja in nezadovoljstvo sta se spremenile v ljubeč in zadovoljen pogled. Ljubosumje, zlasti do ženinih prijateljic in sosed, mi je nenehno stiskalo mojo dušo in razpoloženje, tako da smo se začeli drug drugega že izogibati. Tudi stalno opravičevanje svojega ravnanja pred Bogom me ni moglo potolažiti, zaradi česar sem pogosto doživljal depresije in hude stiske. Nikakor nisem mogel občutiti prave ljubezni in miru v srcu. Počutil sem se kot brneč bron in zveneče cimbale (prim 1 Kol 13), čeprav sem imel vero in upanje. Ljubosumja ni več. Ljudi, posebej sosede, sprejemam z odprtim srcem in veseljem. Čutim močno potrebo po tesnejši povezanosti z Jezusom z vsakdanjim obiskom maše. Doslej nikakor nisem mogel osebno moliti, čeprav sem se za to nekaj časa zelo trudil. Bil sem na dveh srečanjih g. Manjakla in se poskušal »naučiti« osebnemolitve s pomočjo njegove knjige. Nekaj mesecev sem se vsakodnevno trudil, dokler nisemobupal. Sedaj lahko osebno molim. Molitev mi prihaja spontano neposredno iz srca, včasih tako močno, da mi pridejo solze na oči. Spoznal sem, kar mnogi že vedo, da je osebna molitev dar, ki se ga ne da naučiti. V službi sem zadnja leta doživljal težke čase, stiske in depresije. Zaradi tega sem pred vsakim odhodom v službo občutil velik odpor, včasih pravi boj samega s seboj. Po seminarju so spone, ki so me tako vezale, razpadle. V službi problemov, ki so me dušili, enostavno ne vidim več. Kot da bi izginili. V službo grem z veseljem, počutim se odlično, čeprav se stanje v službi ni nič spremenilo. Neverjetno, ampak to občutim še danes.

Opisane spremembe, ki so zame zelo velike in izrednega pomena, mi dajejo spoznanje, da sem imel v sebi globoke notranje rane in močne spone, ki mi niso dovoljevale v celoti osvoboditi duše in duha. Jezus mi je ozdravil rane in me rešil teh spon. Postal sem nov človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Hvala ti, Jezus. Slavljen bodi Jezus in čaščena Marija na veke. Sam tega ne bi zmogel. Istočasno pa se zavedam, da bosta od sedaj naprej moja stalna spremljevalca Jezus in Marija, saj bom lahko le s stalno povezanostjo z njima ohranil ta dragoceni dar, ki sem ga prejel iz nebes.


[1] To je sindrom, pri katerem bolnik diha prehitro in pregloboko, zato pride do izplavljanja CO2 preko dihal in zato do alkalizacije krvi. Ker je kalcij vezan na beljakovine v krvi in je njegova povezava nanje odvisna od pH krvi, se razmerje poruši in pride do mravljincev v rokah, nogah, značilno tudi okrog ust, pojavijo pa se tudi spazmi (krči) mišic in to značilno v predelu zapestja. Če stvar predolgo traja, bolnik pade v nezavest in takrat začne normalno dihati. Zdravljenje je pogovor z bolnikom, kjer mu opišemo zakaj gre in mu razložimo, da mora upočasniti dihanje, se počasi umiriti, če ne gre, pa poskusimo z dihanjem v vrečko. Na ta način se zviša CO2 v krvi in pH, simptomi pa izzvenijo.

Več o tem lahko najdete na:
http://emedicine.medscape.com/article/807277-overview (bolj strokovno),
http://en.wikipedia.org/wiki/Hyperventilation_syndrome in
http://www.medic8.com/healthguide/articles/hyperventsyn.html