p. Marijanu Šefu v spomin
V petek, 28. avgusta 2015, je p. Marijan dotrpel svoj Veliki petek in odšel h Gospodu, kateremu je neomajno zaupal in ga tako zelo ljubil, da je bil luč na poti vere za mnoge s katerimi je živel, delal ali na različne načine prihajal z njimi v stik.
Gospod je p. Marijana obdaril z mnogimi talenti in darovi, in če bi hoteli opisati koliko dobrega je v svojem bogatem življenju naredil, bi lažje našteli česa ni delal. Poleg duhoviškega poklica, je imel tudi zdravniški poklic kar je globoko zaznamovalo njegovo življensko poslanstvo, saj je kot duhovnik zelo dobro razumel telesno, duševno in duhovno razsežnost človekovega življenja, zato je bil mnogim blizu in je lahko pomagal, vsem brez razlike. Na zunaj je morda deloval resno in strogo, vendar je bila njegova beseda mila in blaga. Mnogi so pri njem našli besede tolažbe in spodbude, njegova vedrina in milina pa jih je pripeljala k lepoti vere.
Čeprav je bila njegova beseda mila, je bila drža neomajna, samozavestna. Kot je nekdo že zapisal: ker je pogosto klečal pred Bogom, se ni bal stati pred nikomer. Njegova zunanjost ni nikoli iskala pozornosti; bil je vedno dostojen in plemenit, vendar preprost in zadovoljen človek. Zato je bil tudi tako privlačen, ker je bil duhovna avtoriteta, duhovni oče. Mnogim je pomagal do duhovnih dobrin kot so notranje ozdravljenje, sprava, vera, zakramenti, slavljenje, skupnost. O tem je veliko pisal, pridigal in poučeval, skratka bil je velik veroučitelj in misionar. Prav tako je tisočim pomagal tudi do zunanjih dobrin kot so zdravila, odeja, streha nad glavo in topla beseda.
V številnih stvareh je bil pionir, pobudnik in organizator. Tako je, na primer, že leta 1970 organiziral veliko romanje bolnikov in invalidov v Lurd z vlakom; bil je eden od pobudnikov Slovenske Karitas in pomagal tisočem vojnih beguncev iz bivše Jugoslavije, za kar je kasneje tudi prejel častni znak svobode RS; in nenazadnje, leta 1990 je organiziral prvo veliko evangelizacijsko srečanje s p. Emilienom Tardifom na železničarskem atletskem stadionu v Ljubljani.
Ne moremo mimo njegovega velikega prispevka v Katoliški karizmatični prenovi. Lahko rečemo, da ta duhovni tok v Sloveniji brez p. Marijana danes ne bi bil to kar je; prepoznaven, sprejet in vključen v pastoralno dejavnost slovenske cerkve. Spominjam se, da sva s p. Marijanom približno v istem času prišla v stik s karizmatično prenovo, v drugi polovici 80-let, kjer sva se tudi spoznala in spoprijateljila. Oba z močno osebno izkušnjo Boga z romanja v Paray-le-Monial. p. Marijan se je takoj angažiral in pomagal Karizmatični prenovi v Sloveniji iskati primerne organizacijske oblike. Bil je prvi ustanovni član našega društva Prenova v Duhu in tudi njegov voditelj do svojega odhoda v Sarajevo leta 1994. S pomočjo društva je lahko izpeljal že omenjeni prvi evangelizacijski seminar na stadionu v Ljubljani. Temu so v naslednjih letih sledili še drugi večji seminarji, kot je bil s s. Briege McKeana v ljubljanski Hali Tivoli leta 1994 in drugi seminar s p. Tardifom na stadionu za Bežigradom, ob 60. obetnici Evharističnega kongresa v Ljubljani, leta 1996. P. Marijan je povezan tudi z Marijinimi sporočili in začetkom obnove porušene cerkve na Kureščku v času razpada Jugoslavije. Pri tedanjemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in salezijancih, ki upravljajo to župnijo, si je zelo prizadeval, da bi te spodbude vzeli zares in poživili duhovno življenje v slovenski cerkvi.
P. Marijan je bil tudi prvi in dolgoletni odgovorni urednik naše revije Prenova. Ta je z njegovim prevzemom uredništva iz internega glasnika Aleluja kmalu prerasla v prepoznavno mesečno revijo.
Zaradi odličnega razumevanja povezanosti človekovega telesa, duševnosti in duhovnosti je p. Marijan hitro ugotovil pomembnost molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje, ki jo prakticira Karizmatična prenova. S prevajanjem tuje literature in svojimi predavanji je bil zelo iskan gost na različnih karizmatičnih srečanjih, duhovnih vajah in kot duhovni voditelj. Ker je videl velike potrebe, je leta 2003 prvi začel z rednimi mesečnimi mašami z molitvami za ozdravljenje notranjih ran, že od leta 2001 pa je spremljal udeležence 30-tedenskih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju, ki so vključevale tudi elemente molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje.
P. Marijan je bil velik častilec sv. Družine. Gojil globoko in iskreno pobožnost do Marije, in je zavzeto razlagal ter širil Montfortsko pobožnost popolne posvetitve Kristusu po Mariji. Rad je počastil tudi sv. Jožefa. Spominjam se, kako se mu je v spontanih molitvah pogosto priporočal, prav tako pa nas je opozarjal na še nerazodeto in premalo cenjeno vlogo sv. Jožefa v našem času.
Zaradi svoje enkratnosti, poslušnosti Duhu in pionirskega dela je p. Marijan velikokrat naletel na nerazumevanje in je trpel, tudi med nami. Vendar ni nikoli zameril, vedno je odpuščal in vse sprejemal, brez razlikovanja. Zato, ker je njegovo srce trdno zasidrano v Bogu!
Dragi p. Marijan – hvala za vse!
zapisal Janez Cerkovnik
fotografije Marjan Perkovič
Warning: A non-numeric value encountered in /var/www/vhosts/prenova.rkc.si/httpdocs/media/widgetkit/widgets/gallery/styles/wall/template.php on line 12
