Umrl je naš predani duhovnik g. Marijan Arhar. Tako se je veselil dan pred svojim odhodom v večni dom. Že nekaj časa je vedel, da bo umrl, in to tudi povedal. »Sporočite vsem: ›Ne bojte se!‹« To je duhovna oporoka g. Marijana Arharja, predanega duhovnika in uradnega eksorcista ljubljanske nadškofije ter zadnji dve in pol desetletji duhovnega vodje romanj v Paray-le-Monial — bil je ikona teh romanj. In ko ste ga hoteli v Parayu najti, je bilo treba samo zaviti pred Najsvetejše na travniku pod drevesa — bil je tam na razpolago in spovedoval, v imenu Kristusa dajal ponovno svobodo Božjim otrokom, jim vlival pogum in upanje.
Pred četrt stoletja je prav on bil zaslužen, da ta romanja niso bila nikoli prekinjena. Ko je bilo rečeno, da jih ne bo več, ampak da bomo poiskali nadomestne aktivnosti doma, sem bila res zelo žalostna. Tedaj je zazvonil telefon in g. Arhar je rekel: »Majda, bi hotela ti organizirati…« Moj odgovor je bil: »Z največjim veseljem!« — in avtobus, včasih kar dva ali trije, je ponovno vsako poletje drvel proti milostnemu kraju razodetja Jezusove ljubezni do vseh ljudi sveta Marjeti Mariji Alacoque.
Ta izjemni mož, ki bi letos konec julija dopolnil 87 let, je bil znan po svoji skromnosti in pripravljenosti, da naredi vse, kar je bilo v njegovi moči. Ljubil je Mater Marijo in Jezusa. Še lanskega maja je vsak dan daroval svete maše na Brezjah v skladu z Marijinim sporočilom na Kureščku. Četudi je bila vožnja v vročini včasih res naporna, je vztrajal. Kar zaživel je ob teh romanjih. Še vedno je hodil h Kraljici miru, in to že od samega začetka milostnih dogodkov na Kureščku, daroval svete maše in molil za ozdravljenje. Običajno smo se tam srečali že avgusta, in on je rekel: »Še 11 mesecev!« (do prihodnjega romanja v Paray) — in oči so mu sijale.
Da je Bog cenil njegovo razdajanje, ni dvoma. Pred slabima dvema desetletjema se je zgodil nenavaden Božji poseg. Spomnim se, da smo sedeli pod velikim šotorom v Parayu, g. Arhar pa je spet spovedoval pred Najsvetejšim pod drevesi na travniku. Neka gospa iz skupine preverjenih karizmatikov je med programom imela besedo vednosti. Povedala je, da je zunaj pod drevesi duhovnik, ki se zelo razdaja za Gospoda in da ga Gospod v tistem trenutku obiskuje. Nismo vedeli, za koga gre, dokler nismo prišli iz šotora na travnik.
Okrog g. Arharja se je zbirala vedno večja gruča ljudi in vsi so bili prevzeti. G. Arhar je držal v rokah kipec in razlagal. K njemu je prišel deček, star približno šest let. G. Arhar je ugibal, da verjetno ni prišel zaradi spovedi. Povprašal ga je, če želi, da mu blagoslovi kipec. Deček je odkimal. Ponudil mu je kipec — povedal je, da je to darilo zanj, od njegovega očeta. »Kje pa je tvoj oče?« je bil radoveden g. Arhar. Deček je pokazal v nebo in izginil. Ta kipec je čuval do smrti kot največjo dragotino.
Pred nekaj leti je ponovno romal v Paray. Zaradi hudih težav s srcem je moral takoj po prihodu v tamkajšnjo bolnišnico. Njegov zdravnik je bil musliman, s katerim sta se spoprijateljila, in ta nam je nekoč ob obisku rekel: »Še nikoli v življenju nisem srečal duhovnika s toliko ljubezni!« Zvečer na dan pred odhodom skupine romarjev domov je prišel zdravnik iz našega kampa, ki je bil v stalnem stiku z zdravnikom v bolnišnici, in dejal: »G. Arhar ne bo nikoli več videl doma!« Bolnišnica je pripravljala zdravniško ekipo, ki naj bi v reševalnem vozilu spremljala g. Arharja proti Sloveniji. Dejal je: »Če bo preživel do Švice, bo to že čudež!« Takoj smo po obvestilu povabili vse romarje k molitvi za našega dragega duhovnega vodjo. Naslednje jutro okrog 10. ure je ponovno prišel zdravnik iz našega kampa in ves radosten dejal: »G. Arhar lahko gre domov, pa ne samo z reševalnim vozilom, lahko tudi z avtobusom!« Jutranji rezultati preiskav so bili odlični in ni bilo zadržkov, da gre domov z nami! Bog je velik! Že nekaj let pred tem dogodkom je imel tako hude probleme z nogami, da so se zdravniki odločili za amputacijo. Pa je spet čudežno ozdravel in koristil svoje noge do zadnjega dne svojega življenja.
V Parayu Bog ozdravlja mnoge ljudi na duhu, duši in telesu — pričevanj je veliko. In mnogi so tudi po molitvi g. Arharja k Bogu ozdravljali, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je bil zelo iskan gost kot eksorcist in spovednik ali predavatelj.
Ob mojem zadnjem obisku, ko sem imela na voljo dve urici pred sestankom — bilo je malce pred njegovim odhodom v bolnišnico — sem ga povprašala, kam bi želel iti. Rekel mi je: »Na Kurešček bi rad šel. Pa saj vem, da nimaš dovolj časa!« Pogledala sem na uro in že sva drvela h Kraljici miru. Kako zadovoljen in kar blažen se mi je zdel, ko sva bila pri »njegovi« Mariji. »Če Bog da, bom šel z Robijem v Paray,« je še razpredal. Nisem vedela, da je bilo to najino zadnje skupno romanje.
Na prvi petek, ko časimo Jezusovo Srce, ki ga je g. Arhar tako ljubil in častil, v njemu tako ljubem Marijinem mesecu maju, je naš prijatelj g. Marijan Arhar zares odšel domov, kot je sam napovedal. Na njegovem pogrebu smo bili zbrani tudi mnogi parayski romarji z raznih koncev Slovenije in hrvaški romarji, od Zagreba do Dubrovnika. Odšel je naš duhovni oče. Ob koncu slovesnosti smo se zbrali ob odprtem grobu, in zdelo se je, kot da on prepeva z nami! Naša srca so bila združena z njim in že smo se mu priporočali, čutili smo, da je on z nami in nam očetovsko sporoča: »Ne bojte se!«
Zbogom, dragi duhovni oče! Prosite za nas pri Gospodu!
V imenu parayskih romarjev, Magdalena Ganzitti.
