Kaj je Prenova v Duhu?

Duhovni tok

Katoliška karizmatična prenova je najprej in predvsem Božji dar. Ne gre za kakšno izrazito specifično duhovnost, temveč le za resno razumljeno, mišljeno in živeto katoliško krščanstvo, katerega bistveni del je tudi dar Svetega Duha.

Glavna značilnost je kristocentričnost, saj je Jezus Kristus začetek in konec vsakega našega snovanja — vse milosti prihajajo od Njega. Sledita dva stebra, iz katerih vse izvira:

• Slavilna molitev
• Izlitje Svetega Duha s karizmami (krst v Svetem Duhu)

Svoje 40-letne izkušnje evangelizacije v karizmatični prenovi je strnil Marjan Dvornik v svoji diplomski nalogi z naslovom Jezus živi.

Zgodovina

Katoliška karizmatična prenova se je začela leta 1967 v ZDA, ko je skupina študentov katoliške univerze v Duquesnu v Pittsburghu na duhovnem vikendu zavzeto premišljevala binkoštni dogodek prve Cerkve. Molili so k Svetemu Duhu, da bi milost prvih binkošti tudi sami doživeli.

Prišlo je do izlitja Svetega Duha, z manifestacijo karizem, tako kot beremo v Svetem pismu. Za ta dogodek se je v katoliških krogih v ZDA hitro razvedelo in karizmatična molitvena občestva so se brez kakršnekoli reklame in organizirane podpore naglo — toda vsekakor tudi s priložnostnim živim pričevanjem udeležencev — razširila po vseh ZDA in nato po vsem svetu.

Danes v molitvena občestva KKP redno prihaja več kot 80 milijonov katoličanov po vsem svetu, kar pomeni, da je to daleč najmočnejši pokoncilski duhovni tok v Cerkvi. Pri nas se občestva (trenutno jih je več kot 100) KKP zbirajo že več kot 40 let.

Karizme

Karizme v Cerkvi obstajajo tudi danes, karizmatična izkušnja prve Cerkve, zapisana v Svetem pismu, pa je temelj vsakega govora o njih. Uresničenje Jezusove in Očetove obljube o Tolažniku (Jn 16,7) oziroma moči z višave (Lk 24,49) je na binkoštni praznik in pozneje v prvih krščanskih občinah rodilo sadove, ki jih imenujemo karizme — darove Svetega Duha.

Vsako krščansko občestvo v Cerkvi je lahko veselo in hvaležno, če mu Sveti Duh nakloni svoje darove, ki si jih je treba želeti in zanje moliti. Začetek govora o karizmah je Jezusova obljuba apostolom, da bodo prejeli moč z višave (Lk 24,49), kar se uresniči v Apd 2,1-13, kjer beremo o darovih Duha.

V svetopisemskih odlomkih (Apd 2, 1 Kor 12, Rim 12 in Ef 4) je naštetih najmanj 27 darov — od prerokovanja in ozdravljanja do milosti, poučevanja, miloščine, vztrajnosti, veselja, spodbujanja, gostoljubja in vodenja. Sveti Pavel v 1 Kor 12,4-11 našteje devet primerov manifestacij Svetega Duha.

Karizmatičnost je v resnici bistveni element krščanstva, vključen v prenovo vere in Cerkve. Ni se nam treba bati, da bi karizme ali karizmatična molitvena občestva „porušila“ obstoječi cerkveni red in vodila v zmedo, saj Sveti Duh ne ruši tistega, kar je sam sezidal.

Papeži o prenovi

Pred njenim začetkom je papež Janez XXIII. molil:

»Obnovi svoje čudeže v tem našem času, kot v novih binkoštih. Naj bo Tvoja Cerkev enih misli in stanovitna v molitvi z Marijo, Jezusovo Materjo. Naj sledi vodstvu svetega Petra in tako nadaljuje kraljevanje Odrešenika, rast kraljestva resnice in pravičnosti, kraljestva ljubezni in miru. Amen.«

Karizmatična prenova je nova smer, ker je nastala šele po II. vatikanskem cerkvenem zboru, a vendar stara, ker se sklicuje na življenje prvih krščanskih občestev, kakor jih opisujejo Apostolska dela.

Kot pravi kardinal Suenens: „Če si razlagamo Prenovo kot 'gibanje' med drugimi gibanji, pomeni, da ne razumemo njene narave; to je vzgib Svetega Duha, ponujen celotni Cerkvi, da bi se njeno življenje znova pomladilo. Duša Prenove — krst v Svetem Duhu — je milost binkoštne poživitve, ponujena vsem kristjanom.“

Janez Pavel II. je Prenovo preroško opisal kot prihajajočo novo pomlad Cerkve (apostolsko pismo Na pragu tretjega tisočletja). Tudi papež Frančišek je Katoliško karizmatično prenovo podpiral in jo predvsem vabil k delu za edinost in k občestvu z vso Cerkvijo — med drugim na velikem srečanju s približno 52.000 člani Prenove v Duhu na rimskem Olimpijskem stadionu, 1. junija 2014, in ob nagovoru o duhovnem ekumenizmu na Trgu sv. Petra, 3. julija 2015.

Slavljenje

Slavilna molitev je po splošnem mnenju biblicistov prva molitev Svetega pisma, pred zahvalno in prosilno — in to ne le v psalmih. Gospoda slavimo z vsem svojim bitjem, ker smo celovita bitja in ker tako naroča Sveto pismo.

Sveti Avguštin, ki je še posebej spodbujal dvigovanje rok, pravi, da so nebesa eno samo ljubezensko slavljenje Boga, da pa se moramo na to pripravljati in „vaditi“ že na zemlji, saj je slavilna molitev predokus nebes (Razlaga psalmov 148,1). Podobo tega drže najdemo že v starih upodobitvah molivke (orans oziroma oranta) v slavljenju, kakršna je ohranjena v katakombi sv. Priscile v Rimu, iz 3. stoletja po Kristusu.

Slavljenje je eden od dveh stebrov Prenove in ga v živo doživljajo tudi srečanja KKP po Sloveniji — od molitvenih večerov v posameznih občestvih do skupnih praznovanj, kot je vsakoletno praznovanje Exodus TV.