Pričevanja — Jezusovo delovanje danes.

Jezus me ljubi!

Skozi vsa leta mojega življenja me je On, ki je ljubezen, spremljal, me držal za roki, me vodil. V vseh mojih slabostih mi je dajal moči, me tolažil, ozdravljal moje rane, za katere sploh nisem vedela, da so tako globoke. Že od zgodnjega otroštva sem imela občutek manjvrednosti, da nisem sprejela, da me nihče nima rad. Očeta sem se bala, pred njim sem trepetala. Mamo sem imela rada.

Ustvarila sem si družino in se po svojih močeh trudila, da bi bila dobra mati in žena svojemu možu. Spremljala me je težka bolezen in večkrat sem se čutila zelo utrujena. Nekaj časa sem živela v tujini, kar me je še bolj bolelo. Bila sem osamljena. Vedno sem se zatekala v Božje srce in tam iskala moči in tolažbe. Ker pa je srce ranjeno, rani tudi druge okoli sebe. Ko sem slišala, da Jezus zdravi rane, sem se tudi jaz udeležila maše za ozdravljenje. Ko je duhovnik molil zame in mi položil roko na čelo, sem padla in počivala v Duhu. Jezus se me je dotaknil s prečudovito Ljubeznijo, me božal, me tolažil in mi tiho šepetal, da me ljubi. Sveti Duh je molil v meni, se zahvaljeval za moje življenje. Čutila sem, da sem sprejeta, bila sem zelo srečna.

Hvala Ti, dragi moj Jezus! Ti si moja moč, moja rešitev, moja edina sreča, moja pot, Resnica in Življenje!

J. K.

Franci Košir, Kurešček, 16. 5. 2009

Duhovni seminar molitvene skupine Prenova v Duhu, Ljubljana – Mirje, pod vodstvom patra Mia, g. Gottfrieda in duhovne podpore s strani ge. Luise. Cilj štiridnevnega duhovnega seminarja na Kureščku, ki ga je organizirala molitvena skupina Prenove v Duhu, Ljubljana-Mirje, je bil ozdravljenje notranjih ran družinskega debla, vključujoč naše prednike. Na seminarju sem bil deležen posebne Jezusove in Marijine prisotnosti; peljala sta me nazaj v obdobje od spočetja, pa do rojstva in zgodnjega otroštva. To doživetje je bilo zame nekaj tako čudovitega, da tega prav gotovo ne bom mogel v polnosti opisati. Po besedah ge. Luise, ki je med molitvijo nad mano dobila sporočilo od Jezusa, je bil to poseben »dar iz nebes«. Prav to pa bi s tem pričevanjem rad delil z vami.

Takoj po tem lepem doživetju sem se spomnil odlomka iz Janezovega evangelija (Jn 8, 56-59), ki me je prav posebej nagovoril in dal težo mojim občutkom. Zanimivo je, da sem naslednji dan med pripravo na pričevanje prosil Svetega Duha za pomoč pri pričevanju ter pri tem odprl Sveto pismo. Želel sem najti točno ta odlomek, zato sem odprl Janezov evangelij. Na odprti strani se mi je pokazal ravno želeni odlomek. Dobil sem potrditev, da je to pravo izhodišče za moje pričevanje.

Jn 8,56-59: »Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.«

Pričevanje bom začel s kratkim pogledom v preteklost, s pogledom v korenine mojega družinskega debla, kamor sva se z Jezusom skupaj povrnila med seminarjem, ki ga je po g. dr. Gottfriedu vodil Sveti Duh. Tu sem doživel Božji dotik – dotik Jezusa in Marije, ki sta mi podarila »dar iz nebes«, da sem se lahko ponovno rodil. Tokrat iz Duha; Duha trdnega upanja in neskončne ljubezni, ki mi je zacelila globoke rane. Prinesel sem jih skozi družinsko deblo in so meni, moji družini in okolici občasno grenile življenje, me ovirale v tesnejšem odnosu z Jezusom in Marijo, pri duhovni rasti in pri ljubezni do svojega bližnjega.

V moji družini je bil doma alkohol. Oče je te navade povzel od svojega očeta in matere, ki sta bila oba alkoholika in sta temu primerno slabo skrbela za svojo številčno družino. Otroci so trpeli lakoto, namesto hrane pa so velikokrat dobili alkohol, vino ali žganje. Tako je moj oče že ob spočetju podedoval hude rane svojih prednikov, ki jih je skupaj s slabimi navadami še poglobil in jih prenesel tudi na svojo – našo družino. Zanj je bil alkohol pomembnejši od nas. Mati je skrbela za družino po svojih najboljših močeh, kolikor je le mogla, in s tem blažila negativne posledice. Vendar je bil alkohol močnejši. Odražal se je v številnih poniževanjih, tudi v nasilju nad materjo, v ljubosumnosti, žalitvah itd. Rojevale so se zelo hude stiske, v katerih tudi otroci nismo bili želeni. V tako hudih stiskah se je mati v želji obvarovati družino zatekala k prekinitvam nosečnosti – splavom, ki so samo še poglabljale rane v našem družinskem deblu. Nekako po čudežu sem jaz tem »posegom« ušel in se kot neželeni otrok vendarle rodil. Rodil sem se v družino, ki sicer ni bila pripravljena na blagoslovljeni Božji dar novega življenja, pa so me tako oče, mati in sestra takoj vzljubili.

Mati in sestra sta mi nudili veliko ljubezni, očetove pa žal nisem mogel doživeti. V srcu mi je ostala velika in nenadomestljiva vrzel. Močno sem pogrešal očeta v vsej svoji mladosti, še najbolj pa potem, ko je pri mojih sedmih letih obupal nad svojo usodo in končal svoje življenje s samomorom. Očeta sem imel kljub vsemu rad in sem ga zato tudi močno pogrešal. Nihče mi ga ni mogel nadomestiti, niti očim, čeprav mi je nudil vso ljubezen in novo družinsko življenje. Kljub njegovi veliki želji, da mu rečem ati, mi ta beseda nikakor ni šla z jezika. Bila je rezervirana za mojega pravega očeta. V mojem srcu je ostala vrzel očetove ljubezni, ki je nisem mogel nikoli zapolniti, niti v poznejših letih.

Moje odraščanje se je nadaljevalo v novi družini, ki ni bila blagoslovljena s svetim zakonom in niti s civilnim. Naše versko življenje, če ga sploh lahko imenujem tako, je bilo usmerjeno samo na pridobitev zakramenta svete birme. Okolje, zlasti v šoli, je tako vplivalo name, da sem se že v puberteti odvrnil od Cerkve, za nekaj časa celo proti njej. Pa vendar me je Bog obvaroval najhujšega. Verjamem, da sem bil deležen posebnih milosti, tudi po zaslugi molitev moje mame. Počasi so mi misli začele uhajati nazaj k Očetu, ki sem ga spoznal pri verouku. Gospod je bil milosten z mano tudi tako, da mi je na dokaj nenavaden način pripeljal na pot punco, ki je sedaj moja žena. Prav gotovo mi je ona, ki je vsak dan molila z otrokoma, izmolila toliko milosti, da sem se odločil za pot nazaj. Pot seveda ni bila lahka, saj je bilo potrebno prej premagati kup predsodkov. To je trajalo kar precej let in terjalo veliko potrpežljivosti.

Spomnil sem se, kako sta naju prijatelja Marko in Majda dolga leta vabila na seminar z izlitjem Duha in kako sem njuna povabila vztrajno odklanjal, rekoč: »Marko, Prenova v Duhu je za kristjane, ki še iščejo Kristusa, se pravi za začetnike. Mi lahko vso potrebno milost dobimo tudi v domači cerkvi. Pa tole dviganje rok in ploskanje – to ni zame.« Nekje v duši pa sem vendarle čutil, da je morda ravno to tisto, kar iščem. Pa vendar je Sveti Duh deloval tako, da je povabilo na seminar prišlo ravno ob času, ko je bilo moje srce dovolj odprto, da sem ga sprejel, in z ženo sva le prišla na seminar z izlitjem Duha v molitveni skupini Prenove v Duhu Ljubljana – Mirje. Bilo je čudovito – prava tolažba za dušo, še posebej ob težki bolezni moje žene.

Z g. dr. Gottfriedom smo se po intenzivni molitvi in prošnjah k vsem angelom in svetnikom začeli vračati v našo preteklost, v čas našega spočetja. Povratek po času nazaj sem v srcu občutil kot nekaj čudovitega. Začutil sem Jezusa, ki me je popeljal na to pot. Skozi besede g. Gottfrieda, ki ga je vodil Sveti Duh, mi je bilo dano ponovno doživljanje okolja v času spočetja in rojstva, in to z drugimi očmi – z očmi razumevanja in odpuščanja. Jezus je začel s celjenjem ran, kar sem posebno občutil – kot vidno brisanje črk v knjigi, celjenje ranjenega tkiva in razpadanje spon, ki so tiščale dolga leta. V meni je zavladala neznanska sreča, pri kateri ni več mogoče zadrževati ne solz ne joka, tudi pri moškem mojega kova ne.

G. Gottfried je nadaljeval molitev z opisovanjem samega rojstva, in sicer tako, kot bi bila molitev namenjena ravno meni. »Pot na ta svet vodil skozi kanal. Kanal, ki ga Ti odpiraš, Gospod,« so bile njegove besede. »Po prihodu na svet,« je nadaljeval, »te nežno in ljubeče vzame v naročje mati Marija.« Njeno materinsko toplino in nežnost sem živo občutil kot tako veliko srečo in blaženost, da solz nisem mogel več zadrževati. Nikoli doslej nisem tako živo in močno občutil in razumel Jezusovih besed: »Glej, tvoja mati!« Marija me je nežno predala Jezusu v naročje – Očeta, katerega sem neznansko potreboval, ki sem ga toliko časa pogrešal in me je njegova odsotnost tako močno ranila. Čutil sem, kako se druga za drugo zapolnjujejo vrzeli, celijo rane, trgajo spone. Kakšno olajšanje, kot da sem se ponovno rodil. Tokrat kot želen otrok v srečno družino s pravim očetom Jezusom in materjo Marijo.

Enkratno doživetje in jok od sreče je bilo zame in za moje telo tako presenečenje in nekaj tako novega, da sem počasi padal v neko čudno stanje, ki ga nisem poznal – mrtvičila so se mi zapestja, ustnice in noge, kot bi me tresla elektrika. Prestrašil sem se, da me je obsedel hudič. Prosil sem ženo, da gre po patra Mia in g. Gottfrieda, da bi molila nad mano. Molila sta name in milost Božja je še bolj pritekala, telo pa je še globlje padalo v to čudno stanje. Moja žena, ki je medicinska sestra, se je spomnila podobne izkušnje – gre za hiperventilacijski sindrom – in mi je dala na usta PVC vrečko ter mi dopovedovala, naj umirim dihanje. Počasi sem se vračal v realnost.

Z ženo sva še nekaj časa ostala v kapeli, potem pa sva šla na zrak. Med sprehodom sem občutil veliko srečo in hvaležnost za tako velik dar iz nebes. Sreča pa ni trajala dolgo, saj se je skušnjavec trudil, da bi mi ta dar ukradel, in mi je jemal občutek sreče z mislimi, kaj si bodo ljudje mislili o meni. A spomnil sem se besed g. Gottfrieda: »Nikoli sam, vedno z Jezusom!« Poklical sem Jezusa in skupaj sva pregnala hudobnega duha, milost in sreča pa sta se vrnili v moje srce. Hvala, Jezus.

Na koncu bi se rad zahvalil vsem, ki so ta seminar organizirali in naju nanj tudi povabili: patru Miu, g. Gottfriedu, ge. Luisi za vse molitve, vsem udeležencem in članom molitvene skupine Prenova v Duhu Ljubljana – Mirje. Zahvala gre tudi moji ženi, ki je s strokovnim prijemom pripomogla k mojemu povratku nazaj v realni svet.

Resnično lahko rečem, da se počutim kot popolnoma nov, drug človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. V srcu čutim blažen mir in nobene potrebe po jezi, ki je bila prej moja stalna spremljevalka. Ljubosumja ni več. Ljudi sprejemam z odprtim srcem in veseljem. Sedaj lahko osebno molim – molitev mi prihaja spontano neposredno iz srca. V službi problemov, ki so me dušili, enostavno ne vidim več.

Opisane spremembe mi dajejo spoznanje, da sem imel v sebi globoke notranje rane in močne spone, ki mi niso dovoljevale v celoti osvoboditi duše in duha. Jezus mi je ozdravil rane in me rešil teh spon. Postal sem nov človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Hvala ti, Jezus. Slavljen bodi Jezus in čaščena Marija na veke.

Pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, je odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.«

Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v njegovo ljubezen in sprejeti njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čez čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim.

Jezus me vedno čaka. Čaka, da odgovorim na njegovo ljubezen. Ko zavestno naredim ta korak k Jezusu, ko mu odprem svoje srce, ko se mu ves podarim in izročim, je zame začetek ozdravljenja.

»Da« Jezusu pomeni začetek hoje za Jezusom in z Jezusom. Ko postane Jezus moj pastir, moj najboljši pastir, potem prevzame tudi skrb zame. Vodi me na najboljše pašnike, varuje me pred zvermi današnjega časa, krepča in tolaži me ob uri preizkušnje in stiske, obveže in zdravi me, ko sem ranjen in bolan.

Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta.

Kot povprečna kristjanka sem se pred desetimi leti v hudi telesni (izguba nerojenega otroka) in duševni stiski (sovraštvo v družini in bližnjem okolju) obrnila na Boga, naj vendar pomaga. Dano je bilo spoznanje, naj kličem Svetega Duha. In sem ga klicala neprestano, še posebej v trenutkih nemoči, obupa in strahu, z besedami »Pridi, Sveti Duh, in napolni obličje zemlje.« Ta vzklik je postal moja rešitev.

Sledilo je romanje v Medžugorje in milostni dotik Božje ljubezni v dobri sveti spovedi. Začutila sem posebno ljubečo skrb matere Marije. V maju sem opravila osebno posvetitev Devici Mariji po Ludviku Grignionu Montfortskem. Spoznala sem izvir milosti v zakramentu pogoste svete spovedi in dnevne svete maše. Začela sem z rednim branjem Svetega pisma in molitvijo. Lahko sem se vključila v molitveno občestvo Prenove v Duhu in spoznala moč slavilne molitve in petja. Prejela sem dar petja in molitve v jezikih in dar podob. Sveti Duh je moj Učitelj in Voditelj. On me vodi in oblikuje.

Največji dar je ljubezen in neizmerno zaupanje v Jezusa. Šele sedaj lahko rečem, da ljubim Jezusa z vso močjo, z vsem svojim bitjem. Želim biti povsem njegova, želim spolnjevati njegovo voljo, želim delati za rast Božjega kraljestva tu na zemlji.

V vsem tem času sem bila ozdravljena na mnogih področjih. Najprej nezaupanja v Božjo ljubezen in pravilnost njegove volje. Otresla sem se nepotrebnih skrbi glede materialnih potreb. Prejela sem notranji mir, gotovost in potrditev v svoji poklicanosti matere, ki je doma gospodinja in katehistinja. Postala sem bolj potrpežljiva v preizkušnjah in se z Jezusovo pomočjo naučila blagoslavljati in moliti za vse ljudi okoli sebe. Prepričana sem, da je zakrament svete spovedi tudi vir našega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Kakor je Jezus ozdravljal nekoč, ozdravlja tudi danes po zakramentu svete spovedi in svete evharistije.

Zahvaljujem se neizmerni Božji ljubezni za dar vere in pot ozdravljenja.

Julijana Leben, Ajdovščina

Lep pozdrav v Slovenijo!

Pred mnogimi leti se je v meni porodila želja, da bi obiskala Veliko Britanijo. Dejstvo, da je moje znanje angleščine bolj borno in zavedanje, da je znanje tujih jezikov dandanes izredno pomembno, je mojo željo, da bi preživela nekaj časa v Veliki Britaniji, še podkrepilo. Toda vprašanje je bilo, kako naj grem, kam naj grem, kaj naj delam. Po končanem študiju sem kar kmalu dobila zaposlitev za določen čas, s tem pa sem svojo željo po odhodu v tujino potisnila na stran. Po preteku pogodbe sem se tudi jaz uvrstila med brezposelne in začela iskati novo zaposlitev. Za pomoč sem prosila Gospoda. Vendar me je bilo nekako strah nove zaposlitve, saj sem se zavedala, da kamor koli pridem, pričakujejo, da angleščino perfektno obvladam.

Po prvih negativnih odgovorih sem spoznala, da je prišel čas, da si z angleščino pogledava iz oči v oči, da je prišel čas za odhod v Veliko Britanijo. Zaupala sem Gospodu, da bo uredil vse potrebno. Prosila sem ga, naj mi da zaposlitev v tujini, plačano delo, saj denar potrebujem. Prvo tovrstno prošnjo so mi v nekem podjetju zavrnili. Po ohrabrujočih besedah kolegice, ki mi je dejala, da ob prvem neuspehu še ne smemo vreči puške v koruzo, sem spet začela upati, da bom pa morda kdaj le stopila na angleška tla. Verovala sem Gospodu. In tako sem enega lepega dne na Zavodu za zaposlovanje zagledala oglas, da v Veliki Britaniji potrebujejo negovalca v domu za ostarele, medicinska izobrazba ni potrebna, izkušnje so dobrodošle, niso pa potrebne, saj poskrbijo za usposabljanje, mesečno plačilo je zagotovljeno, potrebno je le dobro znanje angleščine. Poslala sem prošnjo, v odgovor pa dobila kopico formularjev. Če pogledam nazaj, je bilo vse priskrbljeno natanko ob pravem času in prišel je čas odhoda. Ko sem stopila na angleška tla, sem v sebi občutila mir. Edino, kar mi je preostalo, je bilo zaupanje, da je Gospod z menoj in me vodi. In res me je vodil in me še čudovito vodi.

Lep pozdrav v Slovenijo! Priporočam se v molitev, da bi zares dobro opravljala svoje delo, da bi Gospod lahko žarel prek mene na druge, da bi blagoslavljal vse, ki jim pomagam. Končujem z besedami: »Hrepenenje njegovega srca si mu dal, prošnje njegovih ustnic nisi odrekel« (Ps 21,3).

Liljana

Seminarja Prenove v Duhu sem se udeležila prvič, pred tem pa sem obiskala nekaj maš za notranje ozdravljenje v Slovenski Bistrici. Ker mi je bilo zelo lepo in ker sem čutila, da me Jezus vabi k sebi, sem iskala priložnost, da bi se takšne maše udeležila kje bliže. Izvedela sem za seminar v Novem mestu, na Kapitlju, in se odločila, da ga bom obiskovala. Na začetku nisem vedela, kaj bom doživela, dobila pa sem več od pričakovanega. Spregledala sem z novimi očmi, strah pred novim in neznanim je kmalu izginil.

Še več – pri molitvi za izlitje Svetega Duha sem doživela nekaj tako nepopisno lepega. Bila sta sreča in mir, začutila sem nebesa, dotaknila sem se jih. Tako kot pravi pismo: »Angelski zbori bodo peli, igrale bodo harfe …« Bilo je tako resnično, kot da bi bila z njimi. Jokala sem. Solze sreče so tekle in tekle. Pomislila sem: »Če je v nebesih res tako lepo, se res nimam česa bati.« Še isti večer in naslednje jutro sem podoživljala vse to in jokala od radosti.

Počutim se srečno, umirjeno. Sem zadovoljna in duhovno obogatena. Vem, da bo Jezus vedno ob meni.

Jožica

S poroko se je končala brezskrbna mladost in novo življenjsko pot je zaznamovalo veliko stisk. Že leta 1992 sem doživela prvo preizkušnjo. Rodila sem hudo bolnega otroka. Po operaciji požiralnika je že po treh dneh za večno zaspal pri Bogu.

Leta 1996 sem zanosila, čeprav sem imela malo prej težko ginekološko operacijo. S šestletnim sinom sva devet mesecev vsak večer molila za zdravega dojenčka. Januarja 1997 se je Božja milost izlila na celo družinico in rodila sem zdravega sina. Med obiskom v porodnišnici mi je neka sodelavka, ki ni bila verna, rekla: »Kaj ne bo otrok zdrav, saj smo vsi molili. Od Novega mesta do Kranja.«

Po krstu najmlajšega in po prvem obhajilu najstarejšega se je v počitniških mesecih začel pekel v družini. Začutila sem bulo na hrbtenici. Obisk na Onkološkem inštitutu in čakanje na izvide so me duševno čisto pretresli. Kljub dobrim izvidom je bil strah pred smrtjo tako velik, da sem zbolela za hudo duševno boleznijo, shizofrenijo. Štiri mesece sem bila v psihiatrični bolnici Polje v Ljubljani. Mož je doma skrbel za dojenčka, osnovnošolca, kmetijo in bolno mamo. Kljub hudim stranskim učinkom močnih zdravil mi je Jezus dal moč, da sem vsak vikend od petka do nedelje, ko me je mož prišel iskat v bolnišnico, delala doma z dvojno močjo. Ves čas trpljenja me je gor držala ljubezen do družine in vsakodnevni sprehod do Marijine kapelice s sotrpinko Marijo iz bolnišnice.

Jezus mi je dajal veliko moči, kajti že po nekaj tednih sem šla iz Polja na odgovorno računovodsko delo v šoli.

Leta 2003 se mi je na očeh pojavil hud bleforaspazem in moje trpljenje je prišlo že na rob vzdržljivega. Kljub vsakodnevni molitvi se mi je leta 2005 na obrazu pojavila tardivna diskineza, po domače zgibki. Otrdele so mi mišice na obrazu. Pojavile so se hude bolečine, hrane nisem mogla več gristi. Usta sem imela na stežaj odprta, ven mi je tekla slina. Za mojo družino, ki je vse to gledala, je bilo trpljenje grozno. Vpila sem od bolečin, ker nisem mogla razkleniti čeljusti.

Skozi trpljenje pa mi je Bog na poseben način dajal milosti. Prijatelj me je usmeril k župniku Jožetu Razingerju v Tuhinjsko dolino. Ta je večkrat molil nad mano in prejela sem zakrament bolniškega maziljenja. Veliko milosti sem prejela v molitveni skupini pri družini iz Rogaške Slatine, večkrat pa sem šla tudi na srečanje molitvenega občestva v Stari trg pri Ložu, kjer so molili nad menoj. Bog mi je pošiljal sončne žarke in kljub telesni oslabelosti sem neverjetno lahko opravljala vsa fizična dela.

Izmučena od bolečin sem v juliju prestala težko ginekološko operacijo. Oktobra je naša župnija organizirala romanje v Medžugorje. Izčrpana od celoletnega trpljenja in vidno oslabela od močnega hujšanja, sva se ga s sinom udeležila. V začetku novembra 2005 sem od veselja zavpila družini: »Spet lahko brez bolečin normalno jem in govorim! Jezus in Marija, hvala!«

Letos sem se zaradi oči že vnaprej bala poletne vročine. Bog pa mi je izkazal milost, da sem po šest ur na dan več tednov obračala seno. Stanje se je izboljšalo. Letos sem po dolgi čakalni dobi prišla na vrsto pri specialistu za zgibke. Povedal mi je, da se redko zgodi, da ta težava izzveni, in dodal: »Hvala Bogu, da je izginilo.«

Jezus, daj mi moči! Hvala za vse trpljenje in vse milosti v zakonu.

Vera Dremelj, Grosuplje

Jezusa sem si predstavljala kot direktorja podjetja. Prišla sem na razgovor za sprejem v službo. Sprejel me je v svoji pisarni, mi prijazno ponudil stol, vzel v roke mojo prošnjo in začel: »Ste odgovorna oseba. Znate molčati, prisluhniti ljudem, v vsakem trenutku ste pripravljeni priskočiti na pomoč, tudi ponoči, če je to potrebno. Molite, trudite se živeti po Božjih zapovedih, pripravljeni ste služiti v ponižnosti in brez ugovarjanja. Zlahka pozabite nase in mislite na druge. Sposobni ste sprejeti kritike in ponižanja, ste poslušni in pripravljeni za ›ime direktorja‹ storiti vse. Lahko prenašate krivice?

Spoštovana gospa Vilma, to bi bilo v glavnem vse, ostalo se bomo dogovarjali sproti, in če ste pripravljeni vse to početi zastonj, podjetje namreč ne stoji najbolje, ste sprejeti na delovno mesto služenja. Jaz vam bom stal ob strani, vedno me pokličite na pomoč, zanesite se name, nič ne delajte brez mene. Potrudite se pridobiti še kakšnega sodelavca in podjetje bomo spravili na noge.«

V. B., Šenčur

Sanjala sem, da klečim pred oltarjem, kjer je stal kakih deset metrov visok križ, na katerem je visel kip Jezusa. Cerkev je bila ogromna. Spraševala sem se, kaj naj bi te sanje pomenile. Po maši za ozdravljenje družinskega debla v Biljani smo bili povabljeni, naj se udeležimo mednarodnega srečanja Prenove v Duhu v Zagrebu. Še isti večer sem v reviji Prenova prebrala, da bo to srečanje v cerkvi Svetega križa.

V hipu sem začutila, da je to klic, čeprav so se v meni kar nekaj časa porajali dvomi in pomisleki, da to ni zame. Nemir v meni se je stopnjeval. Dan pred odhodom, v četrtek zvečer, sem se pozanimala, če je še kakšno prosto mesto. Odgovorili so mi, da ne, kajti kombi je bil poln, če pa bo kdo odpovedal, me bodo poklicali nazaj.

Minilo je pol ure, ko je zazvonil telefon. »Pripravi kufer, nekdo je odpovedal!« Preplavil me je Božji mir. V petek smo se odpravili. Vso pot smo molili, prepevali in zdelo se mi je, da smo v trenutku prispeli na cilj.

Ko sem stopila v cerkev, sem pred seboj zagledala prostor, ki sprejme približno 3.000 ljudi, in pred oltarno mizo velikanski križ z Jezusom. Spoznala sem, da je ta prizor isti, kot sem ga videla v sanjah, in po mojem obrazu so spolzele solze. Spraševala sem se, zakaj jočem, zakaj sem tu, kaj Gospod želi od mene.

Po sveti maši je sledilo slavljenje, vso noč do jutranje maše. Občutki povezanosti s Hrvati so bili nepopisni. V pričevanju nam je neki Hrvat povedal, koliko sovraštva, zamer in prepirov povzročajo mediji in naj jim kristjani nikar ne nasedamo. Tudi sama sem pred tem srečanjem imela kar nekaj slabih mnenj o Hrvatih. Prav križ pa je znamenje, po katerem nas hoče Jezus združevati.

Prepričana sem, da bo več miru in razumevanja v družinah doma in med narodi, ko bo TV sprejemnik odstranjen iz naših podstavkov in bo na njegovo mesto stopila molitev. Odgovor, ki sem ga prepoznala v tem nočnem bedenju, polnem slavljenja, pa je ta, da bodo prav ta združevanja Prenove v Duhu med narodi prinesla obilo sadov na vseh področjih, predvsem pa v politiki.

Zato pozivam tudi tebe, ki to bereš, da se teh srečanj v prihodnosti udeležuješ in tako postaneš kamen v tem mostu povezovanja in ljubezni med narodi.

Neva Urbančič

S Prenovo v Duhu sem se srečala precej po naključju. V začetku sem obiskovala le maše za notranje ozdravljenje, letna srečanja in podobno. Vendar sem pri vsakem srečanju doživela nekaj posebnega, globljega. Pred približno dvema letoma mi je znanka povedala, da vsak ponedeljek obiskuje srečanja molitvenega občestva Prenove v Duhu v Vipavi, in me povabila, naj se ji pridružim. To sem z veseljem sprejela, čeprav sem si takrat mislila, da bo to le občasno. Zdaj moram priznati, da nisem zamudila niti enega samega srečanja.

Med tem časom se je moje življenje precej spremenilo, kljub preizkušnjam, ki sem jih preživljala, veliko več molim. Srečanja so mi v veliko pomoč in tolažbo. Božja beseda, ki jo poslušamo, slavljenje, molitve nad posamezniki in skupne molitve delajo čudeže. Pri eni od teh skupnih molitev sem prosila za zdravje vnukinje, od takrat ni imela več težav: hvala, Jezus! Ostala sem brez zaposlitve in sem bila čisto brez moči, pa tudi mož je imel zdravstvene težave … Prosila sem za molitev in vse se je nekako uredilo: hvala, Jezus! Sin je imel krizo in z njim je bilo zelo težko. Prosila sem za molitev, stanje se izboljšuje: hvala, Jezus!

P. M.

Obiskovala sem Prenovo v Duhu in ko je g. Zoran molil nad menoj, sem večkrat počivala v Duhu. Imela sem težave z žolčnim kamnom in tri hujše napade. Ko sem tako med neko molitvijo spet počivala v Duhu, sem začutila nežen pritisk roke na mojih jetrih v predelu žolča. Mislila sem, da je to duhovnikova roka, a pozneje sem izvedela, da to ni bil on. Po moji presoji je bila to očitno Božja roka in Božji poseg zdravljenja. Do danes nisem imela nobenega napada več, čeprav se ne držim nobene diete. Moja vera, da sem res ozdravljena, je neomajna.

I. B.

Recimo, da je danes prva nedelja v januarju. Ura je dvajset minut do osmih in prva jutranja maša gre h koncu. Župnik prebere tekoča oznanila in doda še enega: v ponedeljek se v Škofijski gimnaziji v Vipavi začne tečaj za Izlitje Svetega Duha. Jaz, ki nimam pojma o tem, imam pa močan pojem komentiranja, si mislim: »To ni zame, to je za ta mlade!« »Tečaj se začne ob 19. uri in traja sedem zaporednih tednov,« nadaljuje gospod župnik. In spet moj komentar: »O, predolgo, to ni zame, takrat pridem šele domov!« In ker to ni zame in ker nimam časa, medtem ko župnik pobliže predstavi tečaj, jaz na hitro sestavim jedilnik za nedeljsko kosilo. »Na zunanji strani cerkvenih vrat je obešen seznam vseh predavateljev. Če bi utegnilo koga zanimati, si lahko prebere,« so se iz misli zmotile župnikove besede. In spet moj komentar: »Ne vem, gospod, če bo pred tem seznamom kakšna posebna gneča …«

Takrat se še nisem zavedala, da sem prav jaz že zapisala med »ta mlade«, da bo prav meni dano vedno dovolj časa in da bom prav jaz tista, ki jo bo še kako zanimalo, kdo bo predaval. In g. župnik je nadaljeval dobesedno: »Jaz bi rad, da bi vi začutili Božjo bližino!« Te besede so name naredile tako močan vtis, dale so mi dovolj močno podlago za celotedensko razmišljanje. »Le kaj je naš župnik mislil s to Božjo bližino? Saj k maši grem vsako nedeljo, razen tiste seveda, ko grozno piha, ko grozno lije dež, skratka če ni preveč grozno. K spovedi grem trikrat na leto. K obhajilu malo večkrat … Molim tudi, bila sem že uslišana …«

»Ma nič, vseeno grem pogledat v Škofijsko gimnazijo!« In sem šla.

Tisti ponedeljek in še naslednjega in še dva za njim, skoraj vse do današnjega, kljub temu, da sem mislila, da je za »ta mlade«. V molitveni skupini, tu v Prenovi, sem našla svoj notranji mir, moč za premagovanje vsakodnevnih ovir. Močno sem se spremenila, po 27 letih pa sem brez kakršnih koli težav prenehala tudi s kajenjem. Hvala, Jezus! Uslišana je bila moja prošnja za sinovo ozdravljenje: hvala, Jezus! V skupini smo skupaj izmolili novo življenje: hvala, Jezus!

Odpustila sem, še več: vsak dan molim za osebe, ki so me v življenju tako hudo prizadele, da sem hotela za vedno zapustiti moža in takrat dva mladoletna otroka: hvala, Jezus! Dana mi je bila Božja milost, da sem prišla v Prenovo in začutila Božjo bližino: hvala, Jezus! Še so ovire, bremena, težke stvari z verigami zavezane, vendar: Jezus, vate zaupam!

R. M., Vipava

Pravijo, da vsak od nas živi po nekom drugem. Če nas matere ne bi rodile, nas ne bi bilo. Sleherna mati ljubi svojega otroka. Njegovo življenje vzdržuje tako, da ga hrani, neguje in mu daje vse, kar potrebuje. Velikokrat pa pozabljamo, da nas tudi Gospod Bog ljubi. Če ga bomo prosili, nam bo dal veliko več, kot bi nam mati mogla kadar koli dati. Žalostno je danes v tem zmaličenem času, da mnogo ljudi tega ne verjame in izzivalno sprašuje, češ kaj pa Bog zame naredi. Če bi me resnično ljubil, bi se to moralo nekje videti. Pozabljamo pa besede: vzemi vsak dan svoj križ na rame in hodi za menoj.

Mnogi pozabljajo, da je Bog svojega edinega Sina Jezusa Kristusa poslal zato, da nam prinese Božje, večno življenje. Pozabljamo, dvomimo, da je Bog poslal na zemljo Jezusa ne samo za tiste, ki so takrat živeli v Izraelu, pozabljamo, da je njegova ljubezen do nas tako velika, da je dovolil, da so njegovega sina umorili. On je umrl namesto nas. Saj smo smrt zaslužili mi, grešniki, ne on, brezgrešni Božji sin. S tem nam podarja neskončno veliko: možnost doseči večno življenje. Pozabljamo, da je to več kot tisto življenje, ki smo ga prejeli s prvim rojstvom. Tako postanemo Božji otroci in prav nič nas ne more ločiti od Boga.

Mnogi tudi sprašujejo, kako se lahko na novo rodimo. Tako, da odpremo svoja srca in se obrnemo k Bogu ter od njega prejmemo odpuščanje grehov. Še kako pozabljamo, da je sveta spoved duhovni, telesni in duševni prebrat v življenju.

Zato, dragi bralci Prenove, naj se iz naših src oglasi skupna molitev za vse nas, za vso našo Slovenijo!

Viktor Levovnik, Šentjanž pri Dravogradu

Župnik nas je povabil, da se skupaj poveselimo na njegov praznik. Zbrali smo se pri sveti maši. Med znanimi obrazi sem opazila tudi starejšo gospo in po spominu domnevala, da je župnikova mati. Po maši smo se zbrali pri župnišču, kjer smo nazdravili slavljencu in se posladkali z dobrotami. Župnik je veselo kramljal z nami in znal – kot vedno – napraviti čudovito vzdušje.

Pogled pa se mi je vračal h gospe. Iz nje je žarela neka posebna preprostost in milina. Veselo se je pogovarjala in delila z nami veselje. Nisem bila več prepričana, da je župnikova mati. Človek bi pričakoval, da bi kot mati duhovnika morala biti nekje v ospredju, ob sinu.

Bližal se je čas kosila in posedli smo za mize. Gospa se je usedla ravno nasproti mene. Hotela sem izkoristiti priložnost, da jo vprašam, od kod se poznava, pa je mimo prišel župnik. Dotaknil se je rame gospe in z otroško navihanostjo pozdravil: »Živijo, mami!« In že je bil pri drugi mizi. »Živijo, živijo,« mu je razigrano pomahala in nadaljevala pogovor z nami.

V tem bežnem trenutku se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo globoko v srcu. Nisem se zmotila, bila je res župnikova mati. Po njej mi je dal Gospod milost, da sem v srcu dojela Marijine kreposti. Ostati v ozadju, odeta s tančico sonca. Nikoli ni sina obremenjevala s svojo prisotnostjo, skrbmi, težavami, ampak je vse shranila v svojem srcu. V popolni predanosti Bogu je bila le gost na svatbi. Že ob rojstvu v »betlehemskem hlevčku« se je zavedala, da ta sin ni njena last, ampak Božja. V njej je gorelo le eno hrepenenje, da bi vsi sprejeli in ljubili Deteta Jezusa. In to hrepenenje gori še danes. Prav ta bežen dotik gospe in župnika je odseval to močno ljubezen in predanost Bogu – matere in sina.

Blagor sinovom, ki v svojih materah vidijo Marijo, in blagor materam, ki v svojih sinovih vidijo Jezusa!

Sidonija, Novo mesto

To pričevanje piševa, ker želiva pokazati oziroma potrditi, da se tudi danes razodevajo čudovita Božja dela. Pričujeva o čudežnem daru, ki sva ga prejela od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Samo On je tisti, ki uslišuje in uresničuje naše prošnje ter posvečuje naše življenje.

Po dveh letih zakona (v letu 1999) nama je Bog podaril otroka. Žal se je že v nosečnosti pokazalo, da z njegovim zdravjem ni vse dobro. Ta prva nosečnost se je končala v sedmem mesecu s smrtjo otroka. Od takrat dalje nisva mogla imeti otrok. Bila sva na vseh zdravstvenih preiskavah. Zdravstveni izvidi so pokazali, da gre za nepojasnjeno neplodnost. Pred nama je bila odločitev o umetni oploditvi, ki sva jo odklonila. Nato se je začela najina pot v poglobljeno duhovno življenje in iskanje Božje pomoči.

Poleti leta 2002 sva bila v Medžugorju, kjer sva z Božjo milostjo in Marijino pomočjo zacelila vse notranje rane in bolečine, ki sva jih dobila ob izgubi otroka. Otroku sva dokončno dala ime, ga sprejela, opravila krst želja in veliko molila za najine rane in bolečine. Iz Medžugorja sva odšla mirna, z radostjo v srcu in polna milosti, ki naju je spremljala v nadaljnjem življenju.

Pravi duhovni preobrat se je v najini družini zgodil leta 2003, ko sem prebral knjigo očeta Jamesa Manjackala Novo nebo in nova zemlja. Kot bi mi nekdo potegnil zaveso izpred oči. Na vse sem začel gledati drugače kot prej. V najini družini se je začelo vse spreminjati. Iz hiše sva odstranila televizijo, uničila vse tiste stvari, za katere nisva bila prepričana o njihovem izvoru in delovanju hudega duha v njih. Odpovedala sva vse časopise razen verskih, vsak dan sva začela prebirati Sveto pismo, več sva začela moliti, dnevno sva se začela hoditi k sveti maši in se pridružila molitveni skupini Prenove v Duhu na Kapeli (Nova Gorica).

Bog naju je vodil skozi to preizkušnjo, ker je želel v najinem življenju nekaj spremeniti. Želel je, da se spreobrneva in da se otroci, ki jih bova imela, rodijo v zdravo duhovno okolje. Julija 2004 sva se udeležila seminarja očeta Jamesa Manjackala na Kureščku. To je bilo za naju nekaj novega, saj do takrat še nisva bila na takšnem seminarju.

Po polaganju rok in počivanju v duhu, zadnji dan seminarja, je sledila molitev za notranje ozdravljenje. Oba z možem sva doživela notranje in telesno ozdravljenje. Med samo molitvijo za ozdravljenje je oče James dejal, da pet parov ozdravlja na rodilih, kmalu zatem pa, da bodo trije pari dobili otroka. Bila sva trdno prepričana, da sva med njimi tudi midva. O tem nisva dvomila. Septembra 2004 je žena zanosila. Rodila se nama je čudovita hčerka Anastazija Marija.

Hvala ti, Gospod Jezus! Ti resnično nikoli ne razočaraš!

Milena, Tadej in Anastazija Marija Košuta, Brestovica pri Komnu (zapisano oktobra 2007)