Domov       Knjigarna       Društvo PVD       Molitvena občestva   

  

 

stran 1 | stran 2 | stran 3

 

Arhiv pričevanj

PRIČEVANJE

NASLOV: Pričevanje o osebnem doživetju na duhovnem seminarju (Franci Košir, Kurešček, 16. 5. 2009)

 

Duhovni seminar molitvene skupine Prenova v Duhu, Ljubljana – Mirje, pod vodstvom patra Mia, g. Gottfrieda in duhovne podpore s strani ge. Luise.

 

Cilj štiridnevnega duhovnega seminarja na Kureščku, ki ga je organizirala molitvena skupina Prenove v Duhu, Ljubljana-Mirje, je bil ozdravljenje notranjih ran družinskega debla, vključujoč naše prednike. Na seminarju sem bil deležen posebne Jezusove in Marijine prisotnosti; peljala sta me nazaj v obdobje od spočetja, pa do rojstva in zgodnjega otroštva. To doživetje je bilo zame nekaj tako čudovitega, da tega prav gotovo ne bom mogel v polnosti opisati. Po besedah ge. Luise, ki je med molitvijo nad mano dobila sporočilo od Jezusa, je bil to poseben »dar iz nebes«. Prav to pa bi s tem pričevanjem rad delil z vami.

 

Takoj po tem lepem doživetju sem se spomnil odlomka iz Janezovega evangelija (Jn 8, 56-59), ki me je prav posebej nagovoril in dal težo mojim občutkom. Zanimivo je, da sem naslednji dan med pripravo na pričevanje prosil Svetega Duha za pomoč pri pričevanju ter pri tem odprl Sveto pismo. Želel sem najti točno ta odlomek, zato sem odprl Janezov envangelij. Na odprti strani se mi je pokazal ravno želeni odlomek. Dobil sem potrditev, da je to pravo izhodišče za moje pričevanje.

 

Jn 8,56-59

Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.«

 

Pričevanje bom začel s kratkim pogledom v preteklost, s pogledom v korenine mojega družinskega debla, kamor sva se z Jezusom skupaj povrnila med seminarjem, ki ga je po g. dr. Gottfriedu vodil Sveti Duh. Tu sem doživel Božji dotik - dotik Jezusa in Marije, ki sta mi podarila »dar iz nebes«, da sem se lahko ponovno rodil. Tokrat iz Duha; Duha trdnega upanja in neskončne ljubezni, ki mi je zacelila globoke rane. Prinesel sem jih skozi družinsko deblo in so meni, moji družini in okolici občasno grenile življenje, me ovirale v tesnejšem odnosu z Jezusom in Marijo, pri duhovni rasti in pri ljubezni do svojega bližnjega.

 

V moji družini je bil doma alkohol. Oče je te navade povzel od svojega očeta in matere, ki sta bila oba alkoholika in sta temu primerno slabo skrbela za svojo številčno družino. Otroci so trpeli lakoto, namesto hrane pa so velikokrat dobili alkohol, vino ali žganje. Tako je moj oče že ob spočetju podedoval hude rane svojih prednikov, ki jih je skupaj s slabimi navadami še poglobil in jih prenesel tudi na svojo – našo družino. Zanj je bil alkohol pomembnejši od nas. Mati je skrbela za družino po svojih najboljših močeh kolikor je le mogla, in s tem blažila negativne posledice. Vendar je bil alkohol močnejši. Odražal se je v številnih poniževanjih, tudi v nasilju nad materjo, v ljubosumnosti, žalitvah, itd. Rojevale so se zelo hude stiske, v katerih tudi otroci nismo bili želeni. V tako hudih stiskah se je mati v želji obvarovati družino zatekala k prekinitvam nosečnosti – splavom, ki so samo še poglabljale rane v našem družinskem deblu. Nekako po čudežu sem jaz tem »posegom«  ušel in se kot neželeni otrok vendarle rodil. Rodil sem se v družino, ki sicer ni bila pripravljena na blagoslovljeni Božji dar novega življenja, pa so me tako oče, mati in sestra takoj vzljubili.

 

Mati in sestra sta mi nudili veliko ljubezni, očetove pa žal nisem mogel doživeti.  V srcu mi je ostala velika in nenadomestljiva vrzel. Močno sem pogrešal očeta v vsej svoji mladosti, še najbolj pa potem, ko je pri mojih sedmih letih obupal nad svojo usodo in končal svoje življenje s samomorom. Očeta sem imel kljub vsemu rad in sem ga zato tudi močno pogrešal. Nihče mi ga ni mogel nadomestiti, niti očim, čeprav mi je nudil vso ljubezen in novo družinsko življenje. Kljub njegovi veliki želji, da mu rečem ati, mi ta beseda nikakor ni šla z jezika. Bila je rezervirana za mojega pravega očeta. V mojem srcu je ostala vrzel očetove ljubezni, ki je nisem mogel nikoli zapolniti, niti v poznejših letih. Velikokrat sem se v srcu celo jezil nanj, ker me je kar tako pustil samega na poti skozi dobo odraščanja, dozorevanja in zrelosti in to v času, ko sem ga najbolj potreboval.

 

Moje odraščanje se je nadaljevalo v novi družini, ki ni bila blagoslovljena s svetim zakonom in niti s civilnim. Naše versko življenje, če ga sploh lahko imenujem tako, je bilo usmerjeno samo na pridobitev zakramenta svete birme. Družinske molitve nismo imeli, niti obhajanja cerkvenih praznikov ipd. Okolje, zlasti v šoli, je tako vplivalo name, da sem se že v puberteti odvrnil od Cerkve, za nekaj časa celo proti njej. Pa vendar me je Bog obvaroval najhujšega. Verjamem, da sem bil deležen posebnih milosti, tudi po zaslugi molitev moje mame. Tako sem se v tej družbi kmalu počutil nesrečnega in praznega. Počasi so mi misli začele uhajati nazaj k Očetu, ki sem ga spoznal pri verouku. Gospod je bil milosten z mano tudi tako, da mi je na dokaj nenavaden način pripeljal na pot punco, ki je sedaj moja žena. Prav gotovo mi je ona, ki je vsak dan molila z otrokoma, pri čemer pa sam nisem prisostvoval, izmolila toliko milosti, da sem se odločil za pot nazaj. Pot seveda ni bila lahka, saj je bilo potrebno prej premagati kup predsodkov in pospraviti vso navlako, ki se je v vsem tem času nabrala. To je trajalo kar precej časa (nekaj let) in terjalo veliko potrpežljivosti. Na tej poti je hudobni duh počel vse mogoče, da me odvrne od te namere. Najhujši so bili najrazličnejši dvomi, ki so jemali mir mojemu srcu in s tem tudi moji družini. Kljub temu pa sem vedno prejel toliko milosti, kolikor sem jo potreboval za nadaljevanje začrtane poti nazaj, poti k dobremu pastirju.

 

Skupaj z duhovno rastjo pa se je nadaljevalo čiščenje moje duše, saj se je pri vsaki spovedi še vedno našla kakšna »ropotija«, ki jo je bilo treba pospraviti. Nekoč, po dolgem času »čiščenja«, pa sem si končno lahko rekel: zdaj je vse pospravljeno, lahko se ozrem samo še naprej proti nebesom. Kljub temu pa me je v srcu nekaj motilo; nekaj mi ni pustilo priti do popolnega miru.

 

Spomnil sem se, kako sta naju prijatelja Marko in Majda dolga leta vabila na seminar z izlitjem Duha in tudi, kako sem njuna povabila vztrajno odklanjal, rekoč: »Marko, Prenova v Duhu je za kristjane, ki še iščejo Kristusa, se pravi za začetnike. Mi lahko vso potrebno milost dobimo tudi v domači cerkvi. Pa tole dviganje rok in ploskanje – to ni zame.« Nekje v duši pa sem vendarle čutil, da je morda ravno to tisto, kar iščem. Toda kako jima to povedati, ko pa sem ju vseskozi prepričeval ravno v nasprotno? Lažje mi je bilo zatreti notranji glas, kakor pa priznati zmoto. Pa vendar je Sveti Duh deloval tako, da je povabilo na seminar prišlo ravno ob času, ko je bilo moje srce dovolj odprto, da sem ga sprejel, in z ženo sva le prišla na seminar z izlitjem Duha v molitveni skupini Prenove v Duhu Ljubljana - Mirje. Bilo je čudovito – prava tolažba za dušo, še posebej ob težki bolezni moje žene.

 

Kmalu potem smo imeli v naši župniji duhovno zelo bogat misijon, ki ga je vodil pater Beno Lavrih. Pri spovedi me je na koncu kljub temu, da me ni poznal, vprašal nekako takole: »Kaj pa grehi iz preteklosti?« Vprašanje me je zelo presenetilo, saj sem s preteklostjo že zaključil, še posebej po vseh teh pripravah in seminarju. Odprl mi je rano, za katero sem mislil, da je že zaprta, zaceljena. Preteklost se je povrnila v mojo zavest, tako da sem potem pri naslednjih spovedih vedno še kaj izbrskal. Romanje v Medjugorje (oktobra 2008 ga je organizirala naša molitvena skupina Prenove na Mirju) bo prava rešitev za moj problem, sem si rekel in se že veselil srečanja z Marijo. Na Križevcu je pater Mio prav v ta namen molil nad mano. Naslednji dan sem v spovednici povedal za ta moj nesrečni problem s preteklostjo, misleč, da bom dobil odvezo za vse nazaj. Dobil pa sem navodilo, naj ponovno podrobno prečešem svojo preteklost in naj vse grehe, ki se jih še nisem bil spovedal, napišem na list papirja ter se jih dokončno spovem. Nalogo, ki vseeno ni bila tako enostavna, sem vzel resno in jo po nekaj mesecih tudi uspešno zaključil.

 

Župnijsko romanje v Rim v mesecu marcu in romanje s frančiškani v Assisi, ki je bilo v mesecu maju, sta bili priložnosti, da sem lahko izpraznjeno in počiščeno srce napolnil z novimi vsebinami. V Assisiju pa mi je pater Stane svetoval, naj več molim k Svetemu Duhu. »Potem bo pa letošnji seminar k Svetemu Duhu za ozdravljenje notranjih ran in ran družinskega debla na Kureščku ravno prav – kot krona vse te intenzivne duhovnosti,« sem si dejal in naju oba prijavil.

 

Toda že prvi dan je bil na delu hudič, ki je obema dopovedoval: »Te stvari sta že slišala, bolje bi bilo, da bi doma počivala, uživala vikend in se v miru pripravljala na nov delovni teden!« Toda milost Svetega Duha nama je pomagala, da sva skupaj pregnala nadležna nagovarjanja. Drugi dan se mi je veselje vrnilo, posebej še, ker smo nadomestno molili za odpuščanje grehov naših prednikov, katerih se niso bili spovedali. Veselil sem se, da smo jim skupaj z Jezusom in Marijo olajšali pot v nebesa. Tretji dan pa smo se sprehodili skozi naše življenje, od našega spočetja naprej. Tu pa se začne moje posebno doživetje, bistveni del mojega pričevanja.

 

Z g. dr. Gottfriedom smo se po intenzivni molitvi in prošnjah k vsem angelom in svetnikom začeli vračati v našo preteklost, v čas našega spočetja. To je združenje semena in jajčeca ter hkrati poseg Boga z vstavitvijo duha in duše v naše spočeto telo – posodo, ki je bila pri meni že na začetku onesnažena , kajti bila je ranjena z grehi prednikov. Povratek po času nazaj sem v srcu občutil kot nekaj čudovitega. Začutil sem Jezusa, ki me je popeljal na to pot. Skupaj sva odprla knjigo življenja in že na prvi strani mojega življenja sem videl globoke rane svojega očeta, ki jih je podedoval od prednikov, njegove in materine rane, njun ranjen odnos in stiske družine, v kateri sem bil spočet. Sliši se neverjetno, ampak skozi besede g. Gottfrieda, ki ga je vodil Sveti Duh, mi je bilo dano ponovno doživljanje okolja v času spočetja in rojstva in to z drugimi očmi, z očmi razumevanja in odpuščanja. To je verjetno botrovalo temu, da je Jezus začel s celjenjem ran, kar sem prav posebno občutil – kot vidno brisanje črk v knjigi, celjenje ranjenega tkiva in razpadanje spon, ki so tiščale, tiščale dolga leta. Bil sem v neverjetnem, prečudovitem stanju, ki se ga z besedami ne da opisati. V stanju, ko sem lahko vse razumel in odpustil, odpustil očetu, njegovim staršem, njihovim medsebojnim odnosom. V meni je zavladala neznanska sreča, pri kateri ni več mogoče zadrževati ne solz ne joka, tudi pri moškem mojega kova ne. Jokati od sreče, to je bilo zame popolnoma tuje, jokati zaradi trpljenja pa tudi, saj nisem jokal vse odkar nama je pred desetimi leti umrl sin. Na jok nisem bil pripravljen. Bil sem brez robcev, kljub temu, da nas je na to možnost g. Gottfried opozoril. Nam moškim pa je še posebej dal dovoljenje jokati. Prijateljica Majda je poskrbela za robce, ki sem jih nujno potreboval.

 

G. Gottfried je nadaljeval molitev z opisovanjem samega rojstva in sicer tako, kot bi bila molitev namenjena ravno meni. Ko sva se kasneje pogovarjala, mi je dejal, da je imel predavanje pripravljeno čisto drugače, bolj s filozofskega vidika. Toda nevidna roka Svetega Duha ga je vodila čisto drugam, v smer, kjer so bile hude rane - moje rane. Hvala ti, Sveti Duh, za tako veliko milost, hvala za »dar iz nebes«.

 

»Pot na ta svet vodil skozi kanal. Kanal, ki ga Ti odpiraš, Gospod,«  so bile besede ga. Gottfrieda. »Po prihodu na svet,« je nadaljeval g. Gottfried, »te nežno in ljubeče vzame v naročje mati Marija.« Njeno materinsko toplino in nežnost sem živo občutil kot tako veliko srečo in blaženost, da solz, ki so kar »bruhale« iz mene, nisem mogel več zadrževati. Nikoli doslej nisem tako živo in močno občutil in razumel Jezusovih besed: »Glej tvoja mati!« Marija me je nežno predala Jezusu v naročje. Občutki so bili zredno močni in lepi, saj sem bil v naročju Očeta. Očeta, katerega sem neznansko potreboval, ki sem ga toliko časa pogrešal in me je njegova odsotnost tako močno ranila. Z besedami se ne da opisati tako čudovitega občutka, ki sem ga doživel, ko sem se znašel v Njegovem naročju. Čutil sem, kako se druga za drugo zapolnjujejo vrzeli, celijo rane, trgajo spone. Kakšno olajšanje, kot da sem se ponovno rodil. Tokrat kot želen otrok v srečno družino s pravim očetom Jezusom in materjo Marijo. Tako velika sreča, ki je nisem bil pričakoval, je botrovala izbruhu krčevitega joka. Solze so izpirale bolečine, celile globoke rane in blagodejno vplivale na dušo. Neopisljivo lepo doživetje. Hvala ti, Sveti Duh, da si vodil g. Gottfrieda po poti mojih ran in ran našega družinskega debla, da jih je Jezus ob moji prisotnosti lahko ozdravil. Hvaljen Jezus in Marija na veke, slava Ti.

 

Enkratno doživetje in jok od sreče – vse to je bilo zame in za moje telo tako presenečenje in nekaj tako novega, da sem počasi padal v neko čudno stanje, ki ga nisem poznal. V tem stanju so se mi ob globokem dihanju začela mrtvičiti zapestja, ustnice in noge. Občutek je bil podoben, kot če bi me tresla elektrika. Prestrašil sem se, da me je obsedel hudič, ki me nikakor noče zapustiti. Kako je to mogoče, sem se vprašal, da je po tolikih spovedih še vedno hudič v meni. Prosil sem ženo, da gre po patra Mia in g. Gottfrieda, da bi molila nad mano. Prišla sta pater Mio in ga. Luisa in odšli smo v kapelo. Molila sta nad mano in milost Božja je še bolj pritekala, stanje blaženosti se je večalo, telo pa je še globlje padalo v čudno stanje. Bil sem kot v spirali, ki me je vlekla vedno globlje v stanje omrtvičenosti: več milosti, več blaženosti, več dihanja, več mravljincev v rokah in nogah. Verjetno bi kmalu padel v nezavest, pa se je moja žena, ki je medicinska sestra, spomnila podobne izkušnje iz dogodkov ob papeževem obisku v Ljubljani, ko so pacientom v takem stanju dajali na usta PVC vrečke. To je hiperventilacijski sindrom[1], je povedala žena.

 

Stekla je po PVC vrečko in mi jo dala na usta ter mi nenehno dopovedovala, da moram umiriti dihanje. To je pomenilo, da se moram vrniti iz blaženosti v normalni svet. Ko sem se skoraj že povrnil v »realnost«, sta pater Mio in Luisa še vedno molila nad mano. Moje misli pa so se zopet dvignile proti Jezusu in Mariji. Občutek blaženosti se mi je zopet močno povečal, prav tako ritem dihanja in mravljinci na rokah in nogah. Pater Mio je to opazil in rekel nekako takole: »Dovolj je, spet gre nazaj, nehajmo!«

 

Počasi sem se umirjal in vračal v realnost. Z ženo sva še nekaj časa ostala v kapeli, potem pa sva šla na zrak. Med sprehodom sem občutil veliko srečo in hvaležnost za tako velik dar iz nebes.

 

Sreča pa ni trajala dolgo, saj se je skušnjavec neznansko trudil, da bi mi ta dar ukradel. Na uho mi je prišepetaval besede, ki so mi počasi jemale občutek sreče. Občutil sem sram, ker sem se tako nizko spustil in ponižal pred vsemi ljudmi. Tak človek - moški, pa še tako velik, pa joka kot ženska in potem zapade še v neko histerijo. Kaj si bodo ljudje mislili o meni? Seveda so me te misli stiskale še nekaj časa po kosilu, ko sem se spomnil besed g. Gottfrieda: »Nikoli sam, vedno z Jezusom!« Hvala za te besede. Poklical sem Jezusa in skupaj sva pregnala hudobnega duha, milost in sreča pa sta se vrnili v moje srce. Hvala, Jezus.

 

Na koncu bi se rad se zahvalil vsem, ki so ta seminar organizirali in so naju nanj tudi povabili, potem patru Miu, g. Gottfriedu, ge. Luisi za vse molitve,  vsem udeležencem in članom molitvene skupine Prenova v Duhu Ljubljana - Mirje. Zahvala gre tudi moji ženi, ki je s strokovnim prijemom pripomogla k mojemu povratku nazaj v realni svet, kateremu še vedno pripadam, dokler bo naš Oče to želel. Hvala tudi naši Barbari, dr. med., ki je pripravila prispevek o hiperventilacijskemu sindromu.

 

Resnično lahko rečem, da se še dva tedna po seminarju, to je v času, ko še »pilim« tale tekst, počutim kot popolnoma nov, drug človek. Kot človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Tako mi prihaja na misel srečanje Jezusa z Nikodemom, ki ni mogel razumeti smisla ponovnega rojstva. Sedaj razumem njegovo stisko in njegova vprašanja, saj se rojstva iz Duha ne da razumeti. Treba ga je doživeti in živeti. Jaz sem ga doživel in ga živim skozi velike spremembe v mojem življenju: V srcu čutim blažen mir in nobene potrebe po jezi, ki je bila prej moja stalna spremljevalka, tako v življenju, kot v spovednici, ko sem jo stalno opravičeval. Jeze ni več, kar sta z veseljem opazila tudi moja žena in sin, pri katerem sem kar naenkrat opazil toliko dobrega in pozitivnega. Prej stalna graja in nezadovoljstvo sta se spremenile v ljubeč in zadovoljen pogled. Ljubosumje, zlasti do ženinih prijateljic in sosed, mi je nenehno stiskalo mojo dušo in razpoloženje, tako da smo se začeli drug drugega že izogibati. Tudi stalno opravičevanje svojega ravnanja pred Bogom me ni moglo potolažiti, zaradi česar sem pogosto doživljal depresije in hude stiske. Nikakor nisem mogel občutiti prave ljubezni in miru v srcu. Počutil sem se kot brneč bron in zveneče cimbale (prim 1 Kol 13), čeprav sem imel vero in upanje. Ljubosumja ni več. Ljudi, posebej sosede, sprejemam z odprtim srcem in veseljem. Čutim močno potrebo po tesnejši povezanosti z Jezusom z vsakdanjim obiskom maše. Doslej nikakor nisem mogel osebno moliti, čeprav sem se za to nekaj časa zelo trudil. Bil sem na dveh srečanjih g. Manjakla in se poskušal »naučiti« osebne molitve s pomočjo njegove knjige. Nekaj mesecev sem se vsakodnevno trudil, dokler nisem obupal. Sedaj lahko osebno molim. Molitev mi prihaja spontano neposredno iz srca, včasih tako močno, da mi pridejo solze na oči. Spoznal sem, kar mnogi že vedo, da je osebna molitev dar, ki se ga ne da naučiti. V službi sem zadnja leta doživljal težke čase, stiske in depresije. Zaradi tega sem pred vsakim odhodom v službo občutil velik odpor, včasih pravi boj samega s seboj. Po seminarju so spone, ki so me tako vezale, razpadle. V službi problemov, ki so me dušili, enostavno ne vidim več. Kot da bi izginili. V službo grem z veseljem, počutim se odlično, čeprav se stanje v službi ni nič spremenilo. Neverjetno, ampak to občutim še danes.

 

Opisane spremembe, ki so zame zelo velike in izrednega pomena, mi dajejo spoznanje, da sem imel v sebi globoke notranje rane in močne spone, ki mi niso dovoljevale v celoti osvoboditi duše in duha. Jezus mi je ozdravil rane in me rešil teh spon. Postal sem nov človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Hvala ti, Jezus. Slavljen bodi Jezus in čaščena Marija na veke. Sam tega ne bi zmogel. Istočasno pa se zavedam, da bosta od sedaj naprej moja stalna spremljevalca Jezus in Marija, saj bom lahko le s stalno povezanostjo z njima ohranil ta dragoceni dar, ki sem ga prejel iz nebes.

 

[1] To je sindrom, pri katerem bolnik diha prehitro in pregloboko, zato pride do izplavljanja CO2 preko dihal in zato do alkalizacije krvi. Ker je kalcij vezan na beljakovine v krvi in je njegova povezava nanje odvisna od pH krvi, se razmerje poruši in pride do mravljincev v rokah, nogah, značilno tudi okrog ust, pojavijo pa se tudi spazmi (krči) mišic in to značilno v predelu zapestja. Če stvar predolgo traja, bolnik pade v nezavest in takrat začne normalno dihati. Zdravljenje je pogovor z bolnikom, kjer mu opišemo zakaj gre in mu razložimo, da mora upočasniti dihanje, se počasi umiriti, če ne gre, pa poskusimo z dihanjem v vrečko. Na ta način se zviša CO2 v krvi in pH, simptomi pa izzvenijo.

 

Več o tem lahko najdete na:

http://emedicine.medscape.com/article/807277-overview (bolj strokovno),

http://en.wikipedia.org/wiki/Hyperventilation_syndrome in

http://www.medic8.com/healthguide/articles/hyperventsyn.html

 

 

POGOVOR

NASLOV: Zdravi na duši in telesu

 

Za nami sta Posinodalni dan (26. aprila pri Sv. Jožefu v Celju) in Slovenski pastoralni dan z vodilno mislijo Za življenje – za družino (10. maja na celjskem stadionu Arena Petrol). Na obeh, posebej na slednjem, je bilo veliko govora o družini. Predvsem zato, ker se Cerkev na Slovenskem dobro zaveda, da je družina tista, ki ji mora namenjati še večjo pozornost, če hoče, da bo Jezusova beseda padala na plodna tla. To dobro vemo tudi v duhovnem toku. Zato smo ob obeh pomembnih dogodkih v Cerkvi na Slovenskem postavili nekaj vprašanj zakoncema in staršema mag. Andreju in prof. Darji Justinek iz Ljubljane, dolgoletnima članoma Prenove v Duhu.

 

Z velikim zanimanjem sem prebral vajin prispevek v reviji Cerkev v sedanjem svetu (št. 2, 2008, str. 60-61) z naslovom Zaupati v moč družinske vzgoje. V njem še posebej poudarjata, da je treba pri tem zaupati tudi v božjo pomoč, ne le v lastne sposobnosti. A vendar smo starši dolžni narediti svoje. Kaj predvsem, ne glede na pričakovane uspehe, dostikrat, žal, tudi neuspehe?

 

Starši smo dolžni biti dosledni v vzgoji otrok; skupne dobrohotne dogovore z otroki je potrebno obojestransko spoštovati in ne sme priti do tako imenovanega dualizma vzgoje: kar pomeni, da eden od staršev dovoljuje nekaj, drugi pa to prepoveduje. Starši se skupaj z Gospodovo milostjo trudijo vcepiti otrokom spoznanje, da je Bog naš osebni Bog, da je On oseba, ki nam je prijatelj in da je naše življenje iskanje Božje volje, ne pa izpolnjevanje svojih nagibov in hotenj.

 

Ključne so vajine misli: vzgoja je umetnost, ki zahteva veliko ljubezni in spoštovanja, vrednote je treba živeti, najteže je biti dosleden do samega sebe ...

 

Naša družina je napisala svoje skupno poslanstvo na list papirja, vsi člani družine, otroci in midva, smo se nanj podpisali in ga obesili na vidno mesto, tako da ga je lahko vsak opazil. Skupna podpisana izjava se je glasila: »Poslanstvo naše družine je ustvarjati varen in vzpodbuden kraj vere, reda, resnice, ljubezni, sreče in sproščenosti, in zagotavljati priložnost vsakemu posamezniku, da bo postal odgovorno neodvisen in uspešno soodvisen človek, ki bo služil dragocenim družbenim nameram.« Poleg tega smo vsako leto ob začetku šolskega leta sklenili skupni dogovor o gledanju televizije, urnikih in prihodih domov ob večernih urah. Za odstopanja od dogovora je bilo z otrokove strani potrebno posebno pogajanje z nama.

 

Vidva namenjata veliko pozornost pogovoru. Več kot očitno je, da tega vsepovsod zelo primanjkuje.

 

Pogovor je osnovno sredstvo sodelovanja med ljudmi, razbija napetost med posamezniki in mi daje orientacijo, kaj mi je storiti, da bom lahko sprejel drugega takega, kot je. Drugi nam preko pogovora dajejo »ogledalo« o nas samih in učljivi posamezniki imajo prednost v tem, da se iz vsake situacije nekaj naučijo.

 

Z vsem omenjenim se srečujemo tudi v molitvenih občestvih Prenove v Duhu, njenih množičnih srečanjih. Predvsem s tisto manj veselo, dostikrat žalostno ali celo tragično stranjo družinskega in zakonskega življenja. Z ranami na duši in telesu.

 

Notranje rane, pridobljene v družini, v mladosti ali kasneje, so najtežje. Dejansko jih lahko pozdravi samo Jezus Kristus, pri ozdravljanju pa moramo dejavno sodelovati z Njegovo milostjo, pridobiti uvid v naše notranje rane in jih predati Gospodu. Ni dovolj samo vdano čakati, kdaj se bo zgodil čudež ozdravljenja.

 

Kako celiti te rane, ozdraveti, najprej pa moliti za ozdravljenje sta se učila celo v posebni šoli v Ameriki, o čemer sta spregovorila v prispevku Delujmo s Kristusovo močjo (Prenova, št. 7/8, 2007, str. 23–28). Kaj storiti z molitvijo za ozdravljenje, saj se v Prenovi v Duhu srečujemo s tolikimi ranami in težavami, hudimi boleznimi?

 

Človeka ozdravljata samo uradna medicina in Jezus Kristus. Najčudovitejše zdravilo je sv. maša, takoj zatem pa molitev nad posamezniki. Jezusa prosimo za ozdravljenje z molitvijo, ki jo opravimo sami, še bolje pa v skupini. Jezus pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«. Jezus zdravi rane glede na našo osebnostno strukturo, nekatere zdravi počasi, nekatere hitreje. Jezus nas pozna in ljubi; pred Njim je odstrt tudi najskrivnejši del osebnosti, tisti, katerega se tudi sami ne zavedamo in natančno ve, kaj je za nas najboljše. Nekateri posamezniki so neučakani in ker se spremembe ne dogajajo dovolj hitro, izgubijo vero v ozdravljenje. Vse naše življenje je v Jezusovih rokah in to je naše največje zagotovilo, da bo vse v redu.

 

Mnogi člani molitvenih občestev in srečanj PVD pričakujejo, da jih bo Jezus kar takoj uslišal, ozdravil na duši in telesu, jih rešil življenjskih težav in nadlog. Ker tega pogosto ni, vsaj ne takoj, so bolj ali manj razočarani.

 

Jezus vedno usliši, samo kdaj pa bo to uslišanje vidno, je pa stvar Njegove izbire. Nobena molitev nikoli ne ostane neuslišana. Zato je razočaranje nad »neuslišanjem« stvar pomanjkanja vere.

 

Kaj je najpomembneje pri molitvah za vsakršno ozdravljenje?

 

Najpomembnejša je vera, zaupanje, da te bo Gospod uslišal in ozdravil. Vera, zaupanje niti ni tako težka, ker je stvar razumske odločitve; čustva tu niso potrebna. Gratia supponit naturam: milost vedno predpostavlja naravo, človeka, ki jo sprejema.

 

Sodobni človek je pogosto nemočen, klone pred nakanami hudega duha, porabniško miselnostjo, raznimi pritiski. Potem je pa jok in stok, pomoč išče vsepovsod, samo tam ne, kjer je. Lahko bi rekli, da je še sreča, če zaide v kakšno molitveno skupino PVD, na Kurešček.

 

Molitvena skupina ustvarja ozračje Sv. Duha in njegove milosti. V molitveni skupini pridejo v ospredje tudi čisto psihološki elementi: posameznik vidi, da imajo tudi drugi težave in da jim Jezus Kristus pomaga. Že to spoznanje ga razbremeni in mu daje voljo za naprej.

 

V molitveni skupini pri frančiškanih v bližini Tromostovja v Ljubljani, ki jo vidva

obiskujeta (in sta animatorja), se srečujete vsi mogoči ljudje. Gotovo so tudi ti, predvsem neverni, v življenju hudo preizkušeni, nesrečni, odvisniki, za vaju velik človeški in krščanski izziv.

 

Naša dolžnost je pomagati vsakemu, če je to le v naši moči. Ob tem pač tvegamo, da bomo tudi sami ranjeni, ker mnogi našo pomoč izkoriščajo. Velikokrat bi si lahko sami pomagali. Zato je potrebno pomagati z »zdravim razumom«. Pomembno je, da pred in po vsaki molitvi nad posamezniki zmolimo zaščitno molitev, zato, da se duhovi tistega, za katerega molimo, ne naselijo v nas in nad nami nimajo moči.

 

V molitvena občestva prihajajo tudi duševno motene osebe, oboleli za rakom, ločenci. Kakšen neverni strokovnjak bi jim svetoval, naj gredo raje kam drugam, tja, kjer bodo dobili strokovno pomoč.

 

Poleg Gospoda ozdravlja tudi uradna medicina. Gospod se ne bo posluževal čudeža, če to Zanj lahko opravijo zdravniki. Gospod deluje tudi prek zdravnikov in psihoterapevtov, kadar je potrebna pomoč v obliki svetovanja.

 

Sem in tja slišim, da je na srečanjih duhovnega toka preveč »psihologije«, se pravi izpovedi, prošenj, iskanja tolažbe, bližine in razumevanja, premalo pa molitve. Kot da bi bila to neke vrste zastonj »prihološka ordinacija« oziroma »Freudov kavč«.

 

Smisel našega življenja je »ars celebrandi« in »ars servandi«, »umetnost slavljenja« in »umetnost služenja«, kot je dejal pokojni papež Janez Pavel II. V duhovnem toku je na prvem mestu slavljenje v moči Sv. Duha, potem pa pride na vrsto služenje, biti na voljo drugemu, da se ti izpove, te za kaj prosi ali pa išče samo tolažbo, bližino in razumevanje.

 

Indijski karizmatik p. James Manjackal poudarja, da je Jezus edini zdravitelj. Gotovo, če mislimo na »sodobne vrače«. Vsaj za nas, kristjane, naj bi bil. Vendar bi ljudje lahko sami naredili več za svoje telesno in duševno, predvsem pa duhovno zdravje.

 

Nemški pregovor pravi: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Kar smo dolžni sami storiti za svoj »tempelj Sv. Duha«, za svoje telo, ne prenašajmo na Gospoda. V vsem iščemo Božjo voljo, ne svojo, in volja Gospoda je, da ne čakamo samo na čudežno ozdravljenje, ampak skrbimo za telesno in duševno zdravje. Zdrav človek z večjo lahkoto služi Gospodu; torej je skrb za naše zdravje temelj vsakdanjega življenja.

 

Darja, sodeluješ tudi pri izobraževanju animatorjev Prenove v Duhu, skupaj s p. Miom Kekićem, pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Kako je prišlo do tega in s kakšnim namenom? Na kaj naj bodo animatorji molitvenih skupin posebej pozorni?

 

P. Mio, kot idejni nosilec letošnjega izobraževanja, me je povabil k sodelovanju, kar sem z veseljem sprejela. Animatorji, velikokrat v želji po služenju, pozabljajo nase in na svoje potrebe. Morda je ozadje temu vzgoja posameznika, ki mu narekuje, da se je potrebno čezmerno žrtvovati in pozabiti nase. Uravnoteženo pa je le tisto življenje, kadar posameznik enakovredno posveča pozornost služenju drugemu in počitku; to je zdrav pogled na življenje. Tudi Jezus je šel in počival. Animatorji imamo notranje rane, ki nas velikokrat omejujejo, nam znižujejo samozavest in grenijo življenje. Izobraževanje je zato usmerjeno v osebnostno rast animatorjev z namenom, da bi v sebi prepoznali šibke točke, jih ozaveščali, se s tem notranje učvrstili in se tudi na ta način pripravili na delo v skupini, kjer stopamo v odnose z drugimi.

 

In še beseda za konec: Kaj je vaju pripeljalo v Prenovo v Duhu, v frančiškansko molitveno skupino, in kaj skušata predvsem udejanjati v duhovnem toku?

 

Andrej: V Prenovo v Duhu me je pravzaprav pripeljala moja mama, ki je zelo razumna ženska in prav nič pobožnjakarska. Tudi nič usmerjena v čudeže ozdravljenja. O slavljenju mi je govorila tako navdušeno, da sem dejal, čeprav nekam skeptičen, »to pa mora nekaj biti«. V frančiškansko molitveno skupino me je povabil dober prijatelj, ki je tam že sodeloval.

V duhovnem toku skušam uveljavljati slavljenje in zahvaljevanje Gospodu za vse, kar nam daje. Uveljaviti skušam tudi molitev nad oziroma za posameznike, s prošnjo Gospodu, da naredi nemogoče in nas ozdravi.

 

Darja: Ko je Andrej začel intenzivno hoditi na Prenovo v Duhu, je to sovpadalo z obdobjem, ko sem imela največjo življenjsko krizo. Čutila sem, da bi bilo dobro zame, da hodim na slavljenje. Čeprav sem bila brez vsake volje, sem z Andrejevo pomočjo vztrajala in zgodil se je čudež. Gospod je ozdravil moje rane in me povabil v Njegov krog služenja drugemu.

 

Pogovarjal se je Jože Pavlič

 

 

NASLOV: Kristus živi!

 

To pričevanje piševa, ker želiva pokazati oziroma potrditi, da se tudi danes razodevajo čudovita božja dela. Pričujeva o čudežnem daru, ki sva ga prejela od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Samo On je tisti, ki uslišuje in uresničuje naše prošnje ter posvečuje naše življenje.

 

Po dveh letih zakona (v letu 1999) nama je Bog podaril otroka. Žal se je že v nosečnosti pokazalo, da z njegovim zdravjem ni vse dobro. Ta prva nosečnost se je končala v sedmem mesecu nosečnosti s smrtjo otroka. Od takrat dalje nisva mogla imeti otrok. Bila sva na vseh zdravstvenih preiskavah. Zdravstveni izvidi so pokazali, da gre za nepojasnjeno neplodnost. Pred nama je bila odločitev o umetni oploditvi, ki sva jo odklonila. Nato se je začela najina pot v poglobljeno duhovno življenje in iskanje božje pomoči.

 

Poleti leta 2002 sva bila v Međugorju, kjer sva rešila, z Božjo milostjo in Marijino pomočjo, vse notranje rane in bolečine, ki sva jih dobila ob izgubi otroka. Otroku sva dokončno dala ime, ga sprejela, opravila sva krst želja in veliko molila za najine rane in bolečine. Iz Međugorja sva odšla mirna, z radostjo v srcu in polna milosti, ki naju je spremljala v nadaljnjem življenju.

 

Pravi duhovni preobrat se je v najini družini zgodil leta 2003, ko sem prebral knjigo očeta Jamesa Manjackala Novo nebo in nova zemlja. Kot bi mi nekdo potegnil zaveso izpred oči. Na vse sem začel gledati drugače kot prej. Dana mi je bila božja milost!!! V najini družini se je začelo vse spreminjati. Iz hiše sva odstranila televizijo, uničila vsa vse obleke, knjige, obeske, zvončke, CD-je, vaze… za katere nisva bila prepričana o izvoru in delovanju hudega duha v njih. Odpovedala sva vse časopise razen verskih, vsak dan sva začela prebirati Sveto pismo, več sva začela moliti, dnevno sva se začela hoditi k sv. Maši in letos sva se pridružila molitveni skupini Prenove v Duhu na Kapeli (Nova Gorica).

 

Bog naju je vodil skozi to preizkušnjo, ker je želel v najinem življenju nekaj spremeniti. Želel je, da se spreobrneva in da se otroci, ki jih bova imela rodijo v zdravo duhovno okolje.

Julija 2004 sva se udeležila seminarja očeta Jamesa Manjackala na Kureščku. To je bilo za naju nekaj novega saj do takrat še nisva bila na takšnem seminarju. Pred seminarjem sva prebrala nekaj knjig o tovrstnih seminarjih, notranjem in telesnem ozdravljenju.

 

Po polaganju rok in počivanju v duhu, zadnji dan seminarja, je sledila molitev za notranje ozdravljenje. Oba z možem sva doživela notranje in telesno ozdravljenje. Med samo molitvijo za ozdravljenje je oče James dejal, da pet parov ozdravlja na rodilih. Kmalu zatem pa, da bodo trije pari dobili otroka. Bila sva trdno prepričana, da sva med njimi tudi midva. O tem nisva dvomila. Septembra 2004 je žena zanosila. Rodila se nama je čudovita hčerka Anastazija Marija.

 

Hvala ti Gospod Jezus! Ti resnično nikoli ne razočaraš!

 

(zapisano oktobra 2007) Milena, Tadej in Anastazija Marija Košuta,

Brestovica pri Komnu 55/A, 6223 Komen;

Tel.: 05/766-43-97, GSM: 041/489-208, E-naslov: tadej.kosuta@volja.net

 


Krst Anastazije Marije


Anastazija Marija pri slavljenju


Družinska fotografija

 

 

NASLOV: Pot ozdravljenja

 

Pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, je odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Gospod, če hočeš me moreš očistiti.« …

 

Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v Njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v Njegovo ljubezen in sprejeti Njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čet čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od Njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim.

 

Jezus me vedno čaka. Čaka, da odgovorim na Njegovo ljubezen. Ko zavestno naredim ta korak k Jezusu, ko mu odprem svoje srce, ko se mu ves podarim in izročim, je zame začetek ozdravljenja.

 

»DA« Jezusu pomeni začetek hoje za Jezusom in z Jezusom. Ko postane Jezus moj pastir, moj najboljši pastir, potem prevzame tudi skrb zame. »Vodi me na najboljše pašnike, varuje me pred zvermi današnjega časa, krepča in tolaži me ob uri preizkušnje in stiske, obveže in zdravi me, ko sem ranjen in bolan.

 

Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta.

 

Kot povprečna kristjanka sem se pred desetimi leti v hudi telesni (izguba nerojenega otroka) in duševni stiski (sovraštvo v družini in bližnjem okolju) obrnila na Boga, naj vendar pomaga. Dano je bilo spoznanje, naj kličem Svetega Duha. In sem ga klicala neprestano, še posebej v trenutkih nemoči, obupa in strahu z besedami »Pridi, Sveti Duh, in napolni obličje zemlje.« Ta vzklik je postal moja rešitev.

 

Sledilo je romanje v Medžugorje in milostni dotik Božje ljubezni v dobri sveti spovedi. Začutila sem posebno ljubečo skrb matere Marije. V maju sem opravila osebno posvetitev Devici Mariji po Ludviku Grignionu Montfortskem. Spoznala sem izvir milosti v zakramentu pogoste svete spovedi in dnevne svete maše. Začela sem z rednim branjem Svetega pisma in molitvijo. Lahko sem se vključila v molitveno občestvo Prenove v Duhu in spoznala moč slavilne molitve in petja.

 

Prejela sem dar petja in molitve v jezikih in dar podob. Sveti Duh je moj Učitelj in Voditelj. On me vodi in oblikuje.

 

Največji dar je ljubezen in neizmerno zaupanje v Jezusa. Šele sedaj lahko rečem, da ljubim Jezusa z vso močjo, z vsem svojim bitjem. Želim biti povsem Njegova, želim spolnjevati Njegovo voljo, želim delati za rast Božjega kraljestva tu na zemlji. Želim ga slaviti in se mu zahvaljevati. Želim, da bi ga tako močno spoznali tudi vsi moji bližnji in drugi ljudje, da bi mu odpirali svoja srca, da bi odgovarjali na Njegovo ljubezen.

 

V vsem tem času sem bila ozdravljena na mnogih področjih. Najprej nezaupanja v Božjo ljubezen in pravilnost Njegove volje. Otresla sem se nepotrebnih skrbi glede materialnih potreb in pretiranega kopičenja materialnih stvari. Spoznala sem, da Bog vedno poskrbi za nas, le če mu zaupamo. Prejela sem notranji mir, gotovost in potrditev v svoji poklicanosti matere, ki je doma gospodinja in katehistinje. Postala sem bolj potrpežljiva v preizkušnjah in se z Jezusovo pomočjo naučila blagoslavljati in moliti za vse ljudi okoli sebe. Prejela sem dar gotovosti, da Jezus v dobri sveti spovedi popolnoma odpusti vse naše grehe in slabosti, čeprav kasneje zopet pademo. Prepričana sem, da je zakrament svete spovedi tudi vir našega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Kakor je Jezus ozdravljal nekoč, ozdravlja tudi danes po zakramentu svete spovedi in svete evharistije.

 

Zahvaljujem se neizmerni Božji ljubezni za dar vere in pot ozdravljenja.

 

Julijana Leben, Ajdovščina

 

 

NASLOV: Po težki kalvariji sem našla Boga

 

Dolgo časa sem potrebovala, da sem se odločila, da napišem svoje pričevanje.

Izhajam iz katoliške družine. Pred nekaj leti sem samo tavala po svetu in iskala pot do sebe. Pot me je zapeljala, da sem se začela aktivno ukvarjati z alternativnim zdravljenjem, psihoterapijo, psihologijo odnosov, z astrologijo in vedeževanjem. Bila sem zelo uspešna in imela sem dobre rezultate. Kasneje sem ugotovila, kako me je izčrpalo delo z ljudmi, predvsem vedeževanje in astrologija. Bila sem cela v procesu. Odnosi s fantom in starši so se samo slabšali. Nisem bila srečna, vrtela sem se v začaranem krogu in nikakor nisem mogla izstopiti iz njega.

 

Nikoli nisem vedela, zakaj sem tako nesrečna in zakaj se mi to dogaja. Saj nisem nikomur nič slabega naredila, saj sem delala samo dobro ljudem. Dolgo se je to v meni kuhalo, dokler nisem prosila Boga za pomoč. Rekla sem mu, naj mi odpusti in odvzame to moč, da se ne želim več ukvarjati z astrologijo in vedeževanjem. Moram vam povedati, bil je trenutek, ko sem vedela, da bo vse dobro. In točno tako je bilo. Niti sanjalo se mi ni, kaj me še čaka v življenju.

 

S fantom vsa se nenehno kregala, šla sva tudi narazen, meni je bilo prvo v življenju, da sem terapevt naravnega zdravljenja in da bom pomagala drugim ljudem. To se je vleklo polnih pet let najine skupne poti. Nikoli nisva z odnosom prišla na zeleno vejo, vedno je bil razlog, da sva se kregala.

 

Takrat je moj fant zbolel. Bil je zelo nesrečen, ker je imel tako hude bolečine. Spominjam se sobote, ko me je samo vleko, da naj grem v trgovino. Kupila sem hrano, med drugimi pa tudi Nedeljski dnevnik, ki izhaja vsako sredo. Ko sem prišla domov, sem vse odložila, časopis pa sem dala fantu. Pregledal je časopis in nekje na sredini našel članek o Zoranu Kodeli. Opisan je bil potek karizmatične maše. In tako se je začelo, korak za korakom.

 

Njega je pritegnilo, mene pa takrat še ni. V srcu sem bila zelo vesela zanj. Jaz sem normalno obiskovala vse seminarje naravnega zdravljenja. Svojemu fantu sem se pridružila kasneje, vendar sem bila zelo zbegana zaradi vsega tega. Ta maša je bila zame zelo zanimiva, ker je bila drugačna od klasične maše. Bila je sproščena in bolj ko sem bila vesela, več blagoslova sem prejemala. Petje, ples, slavljenje in molitve so me zelo pritegnili. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se predala. Bila sem v razcepu in nisem vedela, na katero pot naj stopim, ali na to, kjer sem sedaj, ali na pot, ki vodi k Bogu. Moram vam povedati, da sem hodila čez zelo težko kalvarijo; bilo me je strah in mislila sem, da nikoli v življenju ne bom našla prave poti.

 

Lani je moj fant hodil na romanja na Brezje, na Ptujsko goro in meseca maja je odšel na božjo pot na Kurešček. Ko je prišel s te božje poti, sem v srcu vedela, da se bo nekaj zgodilo, nisem pa vedela, kaj. In res se je zgodilo. Meseca julija sva oba skupaj obiskovala seminar patra Jamesa Manjackala na Kureščku. Naslov seminarja je bil Jezusove rane so nas ozdravile. Tam sva bila dva dni. In ta dva dneva sta naju ozdravila za vse življenje.

Najlepši stavek zame je bil: Kaj je Božja volja za vas, moji ljubi Slovenci? Moja svetost in moje posvečenje. Njegov glas je bil zelo glasen, prodoren in tako milosten.

 

Pater James je govoril o alternativnih metodah, o vedeževanju, o astrologiji, da so to hudičeva dela, in vse karkoli imamo doma, naj od doma prinesemo in naj damo v škatlo pred oltar, vse kar je okultnega. In da ima hudi duh vedno večjo moč v medijih. Med samo mašo mi je postalo vse jasno, lahko rečem kristalno jasno, zakaj se mi je toliko let to dogajalo in zakaj nisem prestopila tega kroga.

 

Zahvaljevala sem se Bogu, pela sem, slavila ga in molila sem. Začutila sem veliko Božjo prisotnost. Oba z fantom sva odšla k poglobljeni spovedi. Spovedala sva se in v sebi čutila mir. In veliko ljudi nama je reklo, naj se poročiva. Pomagalo nama je veliko molivcev Prenove v Duhu in zahvala gre Zoranu Kodeli, da je Sveti Duh deloval po njem; patru Jamesu za vse njegove molitve za naju in za vse čudeže. Hvala Jezusu za tako lep kraj, kraj velikih milosti.

 

Ko sem poslušala patra Jamesa, kako je govoril, da imamo odrešenje v sebi, če živimo v Kristusu. Govoril je o notranjem ozdravljenju, ki zaceli rane iz preteklosti in nas obnavlja. Otrok je lahko spočet in rojen v milosti ali v nemilosti. Veliko smo se vračali v svoja otroška leta: od kod izhajajo vse rane in bolečine, kaj so prekletstva nad družinami in kje so korenine. Jasno mi je bilo, zakaj mene tako veselita psihoterapija in psihologija. Takoj sem začutila Božji blagoslov, da naj pomagam drugim, vendar z njim, z Bogom.

 

Pater James nama je še kasneje veliko pomagal in veliko molil za najine namene. Bog naj mu pomaga. Hvala Jezusu. Od takrat naprej sem vedela, da ne bom alternativni terapevt, ampak bom pomagala Jezusu in mu služila. Vse drugo naj se zgodi po njegovi volji, ne po moji. Za kristjana obstaja en sam zdravnik, in to je Jezus iz Nazareta, učlovečena Božja Beseda.

 

Tako sem kasneje od prijateljice izvedela za študij zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Odločila sem se, da se bom v prihodnosti vpisala na ta študij. Kasneje sem ugotovila, da mi Bog daje same čudeže. Čudež je bila tudi molitvena skupina, kjer se vsak torek dobivamo in molimo in redno hodimo h karizmatičnim mašam in na seminarje.

 

Od seminarja naprej ne pijem več prave kave, moja mami je nehala kaditi. Hvala Jezusu.

Leto in pol sem delala prek javnih del v Šolskem centru Šentjur, kjer sem pomagala pri praktičnem pouku. Tukaj mi je Jezus zelo pomagal pri težkih preizkušnjah v šoli in pri delu, tako da sem zmeraj zmogla. Največji čudež je bil, ko mi je župnik Zoran dejal, da naj svoje sodelavce blagoslavljam. Takrat ga nisem razumela, ko pa sem to začela delati vsak dan, so se odnosi z sodelavci popolnoma spremenili. Med tem časom sem tudi uspešno opravila andragoške in pedagoške izpite na Pedagoški fakulteti v Mariboru za dokvalifikacijo. Izpite sem naredila vse v roku in prvič v življenju sem čutila Jezusovo pomoč. Na vsakem izpitu je bil Jezus z menoj. In vsi izpiti so mi postali izziv, ne pa odpor. Na koncu sem dobesedno uživala. Slava Jezusu.

 

Odnosi doma z mojimi starši so postali zelo poglobljeni. Odnos s fantom je pa tak, da še danes ne morem verjeti. Odšlo je vse prekletstvo, vse zamere in strahovi. Sedaj sta odpuščanje in ljubezen. Lahko rečem, da sedaj hodiva po pravi poti z Bogom in da je Jezus na prvem mestu v najinih življenjih. Zelo sva se povezala, veliko moliva in se zahvaljujeva Jezusu, za vse čudeže, ki nama jih je storil. Sedaj hodiva na enoletno pripravo na zakon. Odkrivava sebe, drug drugega in Boga. In lani sva odšla na tridnevno romanje v Medžugorje h Kraljici miru. Bila sva deležna velike milosti in velike ljubezni. Letos sem bila ozdravljena telesnih bolečin. Imela sem vnetje žolčnika in kasneje tudi kamen. Ko sva s fantom obiskovala predavanja Tonija Kmeta v Slomškovi dvorani v Mariboru, sem čutila, da bom ozdravljena. Hvala Jezusu, bolečin nimam več. Telesno stanje se mi je zelo izboljšalo. Imam več energije in volje do življenja.

 

V postnem času sem se tudi postila in sem tudi dobila uvide z Božjo pomočjo, katera hrana ustreza mojemu telesu in katera ne. Kasneje sem uživala več obrokov, vendar v manjših količinah. Bila sem v odlični kondiciji in zelo srečna. Bila sem veliko bolj umirjena in bila sem z Jezusom. Moj post je potekal tako lahkotno. Odločila sem se, da se bom postila za vsako težko situacijo, ki jo bom imela v življenju. Postila se bom tudi za druge. Hvala Jezusu.

Ugotovila sem, da se mi stvari odpirajo tako, kot se morajo. V sebi sem zelo srečna in pomirjena, ker vem, da nikoli nisem sama … in moje življenje je popolnoma novo in zahvala gre JEZUSU, mojemu največjemu prijatelju. Hvala Jezusu.

 

Nataša Mastnak, Štore

 

 

NASLOV: Lep pozdrav v Slovenijo!

 

Pred mnogimi leti se je v meni porodila želja, da bi obiskala Veliko Britanijo. Slike v učbenikih za angleški jezik od osnovne šole naprej so to mojo željo še večale. Dejstvo, da je moje znanje angleščine bolj borno in zavedanje, da je znanje tujih jezikov dandanes izredno pomembno, je mojo željo, da bi preživela nekaj časa v Veliki Britaniji, še podkrepilo. Toda vprašanje je bilo, kako naj grem, kam naj grem, kaj naj delam. Po končanem študiju sem kar kmalu dobila zaposlitev za določen čas, s tem pa sem svojo željo po odhodu v tujino potisnila na stran. Po preteku pogodbe sem se tudi jaz uvrstila med brezposelne in začela iskati novo zaposlitev. Za pomoč sem prosila Gospoda. Vendar me je bilo nekako strah nove zaposlitve, saj sem se zavedela, da kamor koli pridem, pričakujejo, da angleščino perfektno obvladam.

 

Po prvih negativnih odgovorih sem spoznala, da je prišel čas, da si z angleščino pogledava iz oči v oči, da je prišel čas za odhod v Veliko Britanijo. Zaupala sem Gospodu, da bo uredil vse potrebno. Prosila sem ga, naj mi da zaposlitev v tujini, plačano delo, saj denar potrebujem. Prvo tovrstno prošnjo so mi v nekem podjetju zavrnili. Po ohrabrujočih besedah kolegice, ki mi je dejala, da ob prvem neuspehu še ne smemo vreči puške v koruzo, sem spet začela upati, da bom pa morda kdaj le stopila na angleška tla. Verovala sem Gospodu. In tako sem enega lepega dne na Zavodu za zaposlovanje zagledala oglas, da v UK potrebujejo negovalca v domu za ostarele, medicinska izobrazba ni potrebna, izkušnje so dobrodošle, niso pa potrebne, saj poskrbijo za usposabljanje, mesečno plačilo je zagotovljeno, potrebno je le dobro znanje angleščine. Poslala sem prošnjo, v odgovor pa dobila kopico formularjev.

Če pogledam nazaj, je bilo vse priskrbljeno natanko ob pravem času in prišel je čas odhoda. Ko sem stopila na angleška tla, sem v sebi občutila mir. Edino, kar mi je preostalo, je bilo zaupanje, da je Gospod z menoj in me vodi. In res me je vodil in me še čudovito vodi.

Lep pozdrav v Slovenijo! Priporočam se v molitev, da bi zares dobro opravljala svoje delo, da bi Gospod lahko žarel prek mene na druge, da bi blagoslavljal vse, ki jim pomagam.

Končujem z besedami: “Hrepenenje njegovega srca si mu dal, prošnje njegovih ustnic nisi odrekel” (Ps 21,3).

 

Liljana

 

 

NASLOV: Sreča

 

Seminarja Prenove v Duhu sem se udeležila prvič, pred tem pa sem obiskala nekaj maš za notranje ozdravljenje v Slovenski Bistrici. Ker mi je bilo zelo lepo in ker sem čutila, da me Jezus vabi k sebi, sem iskala priložnost, da bi se takšne maše udeležila kje bliže. Izvedela sem za seminar v Novem metu, na Kapitlju in se odločila, da ga bom obiskovala. Na začetku nisem vedela, kaj bom doživela, dobila pa sem več od pričakovanega. Spregledala sem z novimi očmi, strah pred novim in neznanim je kmalu izginil. Še več – pri molitvi za izlitje Svetega Duha sem doživela nekaj tako nepopisno lepega. Bila sta sreča in mir, začutila sem nebesa, dotaknila sem se jih. Tako kot pravi pismo: »Angelski zbori bodo peli, igrale bodo harfe …« Bilo je tako resnično, kot da bi bila z njimi. Jokala sem. Solze sreče so tekle in tekle. Pomislila sem: »Če je v nebesih res tako lepo, se res nimam česa bati.« Še isti večer in naslednje jutro sem podoživljala vse to in jokala od radosti. Počutim se srečno, umirjeno. Sem zadovoljna in duhovno obogatena. Vem, da bo Jezus vedno ob meni.

 

Jožica

 

 

NASLOV: Jezus mi je podal roko

 

S poroko se je končala brezskrbna mladost in novo življenjsko pot je zaznamovalo veliko stisk. Že leta 1992 sem doživela prvo preizkušnjo. Rodila sem otroka hudo bolnega otroka. Po operaciji požiralnika je že po treh dneh za večno zaspal pri Bogu.

 

Leta 1996 sem zanosila, čeprav sem imela malo prej težko ginekološko operacijo. S šestletnim sinom sva devet mesecev vsak večer molila za zdravega dojenčka. Januarja 1997 se je Božja milost izlila na celo družinico in rodila sem zdravega sina. Med obiskom v porodnišnici mi je neka sodelavka, ki ni bila verna, rekla: "Kaj ne bo otrok zdrav, saj smo vsi molili. Od Novega mesta do Kranja."

 

Po krstu najmlajšega in po prvem obhajilu najstarejšega se je v počitniških mesecih začel pekel v družini. Začutila sem bulo na hrbtenici. Obisk na Onkološkem inštitutu in čakanje na izvide so me duševno čisto pretresli. Kljub dobrim izvidom je bil strah pred smrtjo tako velik, da sem zbolela za hudo duševno boleznijo, shizofrenijo. Štiri mesece sem bila v psihiatrični bolnici Polje v Ljubljani. Mož je doma skrbel za dojenčka, osnovnošolca, kmetijo in bolno mamo. Kljub hudim stranskim učinkom močnih zdravil mi je Jezus dal moč, da sem vsak vikend od petka do nedelje, ko me je mož prišel iskat v bolnišnico, delala doma z dvojno močjo. Vse sem oprala za ves teden, zlikala, počistila hišo in skuhala za nekaj dni naprej. Ves čas trpljenja me je gor držala ljubezen do družine in vsakodnevni sprehod do Marijine kapelice s sotrpinko Marijo iz bolnišnice.

 

Jezus mi je dajal veliko moči, kajti že po nekaj tednih sem šla iz Polja na odgovorno računovodsko delo v šoli.

 

Leta 2003 se mi je na očeh se je pojavil hud bleforaspazem in moje trpljenje je prišlo že na rob vzdržljivega.

 

Kljub vsakodnevni molitvi se mi je leta 2005 na obrazu pojavila tardivna diskineza, po domače zgibki. Otrdele so mi mišice na obrazu. Pojavile so se hude bolečine, hrane nisem mogla več gristi. Uživala sem samo tekočo hrano, pa še ta ni ostala v mojih ustih. Usta sem imela na stežaj odprta, ven mi je tekla slina. Za mojo družino, ki je vse to gledala, je bilo trpljenje grozno. Iz jedilnice sem šla jest v drugo sobo, da je bila družina čim manj prisotna pri moji kalvariji hranjenja. Vpila sem od bolečin, ker nisem mogla razklenit čeljusti.

 

Skozi trpljenje pa mi je Bog na poseben način dajal milosti. Prijatelj me je usmeril k župniku Jožetu Razingerju v Tuhinjsko dolino. Ta je večkrat molil nad mano in prejela sem zakrament bolniškega maziljenja.

 

Veliko milosti sem prejela v molitveni skupini pri družini iz Rogaške Slatine, večkrat pa sem šla tudi na srečanje molitvenega občestva v Stari trg pri Ložu, kjer so molili nad menoj. Bog mi je pošiljal sončne žarke in kljub telesni oslabelosti sem neverjetno lahko opravljala vsa fizična dela.

 

Izmučena od bolečin sem v juliju prestala težko ginekološko operacijo. Po operaciji sem domov prišla tako sestradana, da sem od lakote sesala kruh, ki ga pa nisem mogla normalno uživati. Oktobra je naša župnija organizirala romanje v Medžugorje. Izčrpana od celoletnega trpljenja in vidno oslabela od močnega hujšanja, sva se ga s sinom udeležila.

V začetku novembra 2005 sem od veselja zavpila družini: "Spet lahko brez bolečin normalno jem in govorim! Jezus in Marija, hvala!“

 

Letos sem se zaradi oči že naprej bala poletne vročine. Bog pa mi je izkazal milost, da sem po šest ur na dan več tednov obračala seno. Stanje se je izboljšalo.

 

Letos sem po dolgi čakalni dobi prišla na vrsto pri specialistu za zgibke. Povedal mi je, da se redko zgodi, da ta težava izzveni, in dodal: "Hvala Bogu, da je izginilo."

 

Jezus, daj mi moči! Hvala za vse trpljenje in vse milosti v zakonu.

 

Vera Dremelj, Grosuplje

 

 

Naslov: Gradimo mostove

 

Sanjala sem, da klečim pred oltarjem, kjer je stal kakih deset metrov visok križ, na katerem je visel kip Jezusa. Cerkev je bila ogromna. Spraševala sem se, kaj naj bi te sanje pomenile. Po maši za ozdravljenje družinskega debla v Biljani smo bili povabljeni, naj se udeležimo mednarodnega srečanja Prenove v Duhu v Zagrebu. Še isti večer sem v reviji Prenova prebrala, da bo to srečanje v cerkvi Svetega križa.

 

V hipu sem začutila, da je to klic, čeprav so se v meni kar nekaj časa porajali dvomi in pomisleki, da to ni zame. Nemir v meni se je stopnjeval. Dan pred odhodom, v četrtek zvečer sem se pozanimala, če je še kakšno prosto mesto. Odgovorili so mi, da ne, kajti kombi je bil poln, če pa bo kdo odpovedal, me bodo poklicali nazaj.

 

Minilo je pol ure, ko je zazvonil telefon. „Pripravi kufer, nekdo je odpovedal!“ Preplavil me je Božji mir. V petek smo se odpravili. Vso pot smo molili, prepevali in zdelo se mi je, da smo v trenutku prispeli na cilj.

 

Ko sem stopila v cerkev, sem pred seboj zagledala prostor, ki sprejme pribl. 3.000 ljudi in pred oltarno mizo velikanski križ z Jezusom. Spoznala sem, da je ta prizor isti, kot sem ga videla v sanjah in po mojem obrazu so spolzele solze. Spraševala sem se, zakaj jočem, zakaj sem tu, kaj Gospod želi od mene.

 

Po sveti maši je sledilo slavljenje, vso noč do jutranje maše. Občutki povezanosti s Hrvati so bili nepopisni. V pričevanje nam je neki Hrvat povedal, koliko sovraštva, zamer in prepirov povzročajo mediji in naj jim kristjani nikar ne nasedamo. Tudi sama sem pred tem srečanjem imela kar nekaj slabih mnenj o Hrvatih. Prav križ pa je znamenje, po katerem nas hoče Jezus združevati.

 

Prepričana sem, da bo več miru in razumevanja v družinah doma in med narodi, ko bo TV sprejemnik odstranjen iz naših podstavkov in bo na njegovo mesto stopila molitev.

 

Odgovor, ki sem ga prepoznala v tem nočnem bedenju, polnem slavljenja pa je ta, da bodo prav ta združevanja Prenove v Duhu med narodi prinesla obilo sadov na vseh področjih, predvsem pa v politiki.

 

Zato pozivam tudi tebe, ki to bereš, da se teh srečanj v prihodnosti udeležuješ in tako postaneš kamen v tem mostu povezovanja in ljubezni med narodi.

 

Neva Urbančič

 

 

NASLOV: Hvala, Jezus!

 

S Prenovo v Duhu sem se srečala precej po naključju. V začetku sem obiskovala le maše za notranje ozdravljenje, letna srečanja in podobno. Vendar sem pri vsakem srečanju doživela nekaj posebnega, globljega. Pred približno dvema letoma mi je znanka povedala, da vsak ponedeljek obiskuje srečanja molitvenega občestva Prenove v Duhu v Vipavi in me povabila, naj se ji pridružim. To sem z veseljem sprejela, čeprav sem si takrat mislila, da bo to le občasno. Zdaj moram priznati, da nisem zamudila niti enega samega srečanja.

 

Med tem časom se je moje življenje precej spremenilo, kljub preizkušnjam, ki sem jih preživljala, veliko več molim. Srečanja so mi v veliko pomoč in tolažbo. Božja beseda, ki jo poslušamo, slavljenje, molitve nad posamezniki in skupne molitve delajo čudeže. Pri eni od teh skupnih molitev sem prosila za zdravje vnukinje, od takrat ni imela več težav: hvala, Jezus! Ostala sem brez zaposlitve in sem bila čisto brez moči, pa tudi mož je imel zdravstvene težave … Prosila sem za molitev in vse se je nekako uredilo: hvala, Jezus! Sin je imel krizo in z njim je bilo zelo težko. Prosila sem za molitev, stanje se izboljšuje: hvala, Jezus!

 

P. M.

 

 

NASLOV: Sprejeta v službo služenja

 

Jezusa sem si predstavljala kot direktorja podjetja. Prišla sem na razgovor za sprejem v službo. Sprejel me je v svoji pisarni, mi prijazno ponudil stol, vzel v roke mojo prošnjo in začel: »Ste odgovorna oseba. Znate molčati, prisluhniti ljudem, v vsakem trenutku ste pripravljeni priskočiti na pomoč, tudi ponoči, če je to potrebno. Molite, trudite se živeti po Božjih zapovedih, pripravljeni ste služiti v ponižnosti in brez ugovarjanja. Zlahka pozabite nase in mislite na druge. Sposobni ste sprejeti kritike in ponižanja, ste poslušni in pripravljeni za »ime direktorja« in za »direktorja« storiti vse. Lahko prenašate krivice?

 

Spoštovana gospa Vilma, to bi bilo v glavnem vse, ostalo se bomo dogovarjali sproti in če ste pripravljeni vse to početi zastonj, podjetje namreč ne stoji najbolje, ste sprejeti na delovno mesto služenja. Jaz vam bom stal ob strani, vedno me pokličite na pomoč, zanesite se name, nič ne delajte brez mene. Potrudite se pridobiti še kakšnega sodelavca in podjetje bomo spravili na noge.

 

V. B., Šenčur

 

 

NASLOV: Moja vera je neomajna

 

Obiskovala sem Prenovo v Duhu in ko je g. Zoran molil nad menoj, sem večkrat počivala v Duhu. Imela sem težave z žolčnim kamnom in tri hujše napade. Ko sem tako med neko molitvijo spet počivala v Duhu, sem začutila nežen pritisk roke na mojih jetrih v predelu žolča. Mislila sem, da je to duhovnikova roka, a pozneje sem izvedela, da to ni bil on. Po moji presoji je bila to očitno Božja roka in Božji poseg zdravljenja. Do danes nisem imela nobenega napada več, čeprav se ne držim nobene diete. Moja vera, da sem res ozdravljena, je neomajna.

 

I. B.

 

 

NASLOV: To ni bilo samo za »ta mlade«

 

Recimo, da je danes prva nedelja v januarju. Ura je dvajset minut do osmih in prva jutranja maša gre h koncu. Župnik prebere tekoča oznanila in doda še enega: v ponedeljek se v Škofijski gimnaziji v Vipavi začne tečaj za Izlitje Svetega Duha. Jaz, ki nimam pojma od pojma o tem, imam pa močan pojem komentiranja, si mislim: »To ni zame, to je za ta mlade!« »Tečaj se začne ob 19. uri in traja sedem zaporednih tednov,« nadaljuje gospod župnik. In spet moj komentar: »O, predolgo, to ni zame, takrat pridem šele domov!« In ker to ni zame in ker nimam časa, v tem času, ko župnik pobliže predstavi tečaj, jaz na hitro sestavim jedilnik za nedeljsko kosilo. »Na zunanji strani cerkvenih vrat je obešen seznam vseh predavateljev. Če bi utegnilo koga zanimati, si lahko prebere,« so se iz misli zmotile župnikove besede. In spet moj komentar: »Ne vem, gospod, če bo pred tem seznamom kakšna posebna gneča …«

 

Takrat se še nisem zavedala, da sem prav jaz že zapisala med »ta mlade«, da bo prav meni dano vedno dovolj časa, in da bom prav jaz tista, ki me bo še kako zanimalo, kdo bo predaval. In g. župnik je nadaljeval dobesedno: »Jaz bi rad, da bi vi začutili Božjo bližino!« Te besede so name naredile tako močan vtis, dale so mi dovolj močno podlago za celotedensko razmišljanje. »Le kaj je naš župnik mislil s to Božjo bližino? Saj k maši grem vsako nedeljo, razen tiste seveda, ko grozno piha, ko grozno lije dež, skratka če ni preveč grozno. K spovedi grem trikrat na leto. K obhajilu malo večkrat, pa ne prav dosti večkrat, ker se mi potem vidi zmečkano krilo ali hlače, ko vstanem. Molim tudi, bila sem že uslišana …«

 

»Ma nič, vseeno grem pogledat v Škofijsko gimnazijo!« In sem šla.

 

Tisti ponedeljek in še naslednjega in še dva za njim, skoraj vse do današnjega, kljub temu, da sem mislila, da je za »ta mlade«. V molitveni skupini, tu v Prenovi sem našla svoj notranji mir, moč za premagovanje vsakodnevnih ovir. Močno sem se spremenila, po 27 letih pa sem brez kakršnih koli težav prenehala tudi s kajenjem. Hvala, Jezus!

Uslišana je bila moja prošnja za sinovo ozdravljenje: hvala, Jezus!

V skupini smo skupaj izmolili novo življenje: hvala, Jezus!

 

Odpustila sem, še več: vsak dan molim za osebe, ki so me v življenju tako hudo prizadele, da sem hotela za vedno zapustiti moža in takrat dva mladoletna otroka: hvala, Jezus!

Dana mi je bila Božja milost, da sem prišla v Prenovo in začutila Božjo bližino: hvala, Jezus!

Še so ovire, bremena, težke stvari z verigami zavezane, vendar: JEZUS, VATE ZAUPAM!

 

R. M., Vipava

 

 

NASLOV: Ali poznamo svoje življenje?

 

Pravijo, da vsak od nas živi po nekom drugem. Če nas matere ne bi rodile, nas ne bi bilo. Sleherna mati ljubi svojega otroka. Njegovo življenje vzdržuje tako, da ga hrani, neguje in mu daje vse, kar potrebuje. Velikokrat pa pozabljamo, da nas tudi Gospod Bog ljubi. Če ga bomo prosili, nam bo dal veliko več, kot bi nam mati mogla kadar koli dati. Žalostno je danes v tem zmaličenem času, da mnogo ljudi tega ne verjame in izzivalno sprašuje, češ kaj pa Bog zame naredi. Če bi me resnično ljubil, bi se to moralo nekje videti. Pozabljamo pa besede: Vzemi vsak dan svoj križ na rame in hodi za menoj. Mnogi pozabljajo, da je Bog svojega edinega sina Jezusa Kristusa poslal zato, da nam prinese Božje, večno življenje. Pozabljamo, dvomijo, da je Bog poslal na zemljo Jezusa ne samo za tiste, ki so takrat živeli v Izraelu, pozabljamo, da je Njegova ljubezen do nas tako velika, da je dovolil, da so Njegovega sina umorili. On je umrl namesto nas. Saj smo smrt zaslužili mi, grešniki, ne On, brezgrešni Božji sin. S tem nam podarja neskončno veliko: možnost doseči večno življenje. Pozabljamo, da je to več kot tisto življenje, ki smo ga prejeli s prvim rojstvom. Tako postanemo Božji otroci in prav nič nas ne more ločiti od Boga. Mnogi tudi sprašujejo, kako se lahko na novo rodimo. Tako, da odpremo svoja srca in se obrnemo k Bogu ter od Njega prejmemo odpuščanje grehov. Še kako pozabljamo, da je sveta spoved duhovni, telesni in duševni prebrat v življenju.

 

Zato, dragi bralci Prenove, naj se iz naših src oglasi skupna molitev za vse nas, za vso našo Slovenijo!

 

Viktor Levovnik, Šentjanž pri Dravogradu

 

 

NASLOV: Blagor materam in blagor sinovom

 

Župnik nas je povabil, da se skupaj poveselimo na Njegov praznik. Zbrali smo se pri sveti maši. Med znanimi obrazi sem opazila tudi starejšo gospo in po spominu domnevala, da je župnikova mati. Po maši smo se zbrali pri župnišču, kjer smo nazdravili slavljencu in se posladkali z dobrotami. Župnik je veselo kramljal z nami in znal - kot vedno – napraviti čudovito vzdušje.

 

Pogled pa se mi je vračal h gospe. Iz nje je žarela neka posebna preprostost in milina. Veselo se je pogovarjala in delila z nami veselje. Nisem bila več prepričana, da je župnikova mati. Človek bi pričakoval, da bi kot mati duhovnika morala biti nekje v ospredju, ob sinu.

 

Bližal se je čas kosila in posedli smo za mize. Gospa se je usedla ravno nasproti mene. Hotela sem izkoristiti priložnost, da jo vprašam, od kod se poznava, pa je mimo prišel župnik. Dotaknil se je rame gospe in z otroško navihanostjo pozdravil: »Živijo, mami!« In že je bil pri drugi mizi. »Živijo, živijo,« mu je razigrano pomahala in nadaljevala pogovor z nami.

 

V tem bežnem trenutku se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo globoko v srcu. Nisem se zmotila, bila je res župnikova mati. Po njej mi je dal Gospod milost, da sem v srcu dojela Marijine kreposti. Ostati v ozadju, odeta s tančico sonca. Nikoli ni sina obremenjevala s svojo prisotnostjo, skrbmi, težavami, ampak je vse shranila v svojem srcu. V popolni predanosti Bogu je bila le gost na svatbi. Že ob rojstvu v »betlehemskem hlevčku« se je zavedala, da ta sin ni njena last, ampak Božja. V njej je gorelo le eno hrepenenje, da bi bsi sprejeli in ljubili Deteta Jezusa. In to hrepenenje gori še danes. Prav ta bežen dotik gospe in župnika je odseval to močno ljubezen in predanost bogu – matere in sina.

 

Blagor sinovom, ki v svojih materah vidijo Marijo in blagor materam, ki v svojih sinovih vidijo Jezusa!

 

Sidonija, Novo mesto

 
Postavitev in urejanje spletne strani: Helena Sernec, Janez Oblak