V spomin p. Marijanu

Posted in Prispevki

 

 

 

 

 

p. Marijanu v slovo

 

 

 

V petek, 28. avgusta 2015, je p. Marijan dotrpel svoj Veliki petek in odšel h Gospodu, kateremu je neomajno zaupal in ga tako zelo ljubil, da je bil luč na poti vere za mnoge s katerimi je živel, delal ali na različne načine prihajal z njimi v stik.

Gospod je p. Marijana obdaril z mnogimi talenti in darovi, in če bi hoteli opisati koliko dobrega je v svojem bogatem življenju naredil, bi lažje našteli česa ni delal. Poleg duhoviškega poklica, je imel tudi zdravniški poklic kar je globoko zaznamovalo njegovo življensko poslanstvo, saj je kot duhovnik zelo dobro razumel telesno, duševno in duhovno razsežnost človekovega življenja, zato je bil mnogim blizu in je lahko pomagal, vsem brez razlike. Na zunaj je morda deloval resno in strogo, vendar je bila njegova beseda mila in blaga. Mnogi so pri njem našli besede tolažbe in spodbude, njegova vedrina in milina pa jih je pripeljala k lepoti vere.

 

Čeprav je bila njegova beseda mila, je bila drža neomajna, samozavestna. Kot je nekdo že zapisal: ker je pogosto klečal pred Bogom, se ni bal stati pred nikomer. Njegova zunanjost ni nikoli iskala pozornosti; bil je vedno dostojen in plemenit, vendar preprost in zadovoljen človek. Zato je bil tudi tako privlačen, ker je bil duhovna avtoriteta, duhovni oče. Mnogim je pomagal do duhovnih dobrin kot so notranje ozdravljenje, sprava, vera, zakramenti, slavljenje, skupnost. O tem je veliko pisal, pridigal in poučeval, skratka bil je velik veroučitelj in misionar. Prav tako je tisočim pomagal tudi do zunanjih dobrin kot so zdravila, odeja, streha nad glavo in topla beseda.

 
 

 

V številnih stvareh je bil pionir, pobudnik in organizator. Tako je, na primer, že leta 1970 organiziral veliko romanje bolnikov in invalidov v Lurd z vlakom; bil je eden od pobudnikov Slovenske Karitas in pomagal tisočem vojnih beguncev iz bivše Jugoslavije, za kar je kasneje tudi prejel častni znak svobode RS; in nenazadnje, leta 1990 je organiziral prvo veliko evangelizacijsko srečanje s p. Emilienom Tardifom na železničarskem atletskem stadionu v Ljubljani.

Ne moremo mimo njegovega velikega prispevka v Katoliški karizmatični prenovi. Lahko rečemo, da ta duhovni tok v Sloveniji brez p. Marijana danes ne bi bil to kar je; prepoznaven, sprejet in vključen v pastoralno dejavnost slovenske cerkve. Spominjam se, da sva s p. Marijanom približno v istem času prišla v stik s karizmatično prenovo, v drugi polovici 80-let, kjer sva se tudi spoznala in spoprijateljila. Oba z močno osebno izkušnjo Boga z romanja v Paray-le-Monial. p. Marijan se je takoj angažiral in pomagal Karizmatični prenovi v Sloveniji iskati primerne organizacijske oblike. Bil je prvi ustanovni član našega društva Prenova v Duhu in tudi njegov voditelj do svojega odhoda v Sarajevo leta 1994. S pomočjo društva je lahko izpeljal že omenjeni prvi evangelizacijski seminar na stadionu v Ljubljani. Temu so v naslednjih letih sledili še drugi večji seminarji, kot je bil s s. Briege McKeana v ljubljanski Hali Tivoli leta 1994 in drugi seminar s p. Tardifom na stadionu za Bežigradom, ob 60. obetnici Evharističnega kongresa v Ljubljani, leta 1996. P. Marijan je povezan tudi z Marijinimi sporočili in začetkom obnove porušene cerkve na Kureščku v času razpada Jugoslavije. Pri tedanjemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in salezijancih, ki upravljajo to župnijo, si je zelo prizadeval, da bi te spodbude vzeli zares in poživili duhovno življenje v slovenski cerkvi.

P. Marijan je bil tudi prvi in dolgoletni odgovorni urednik naše revije Prenova. Ta je z njegovim prevzemom uredništva iz internega glasnika Aleluja kmalu prerasla v prepoznavno mesečno revijo.

Zaradi odličnega razumevanja povezanosti človekovega telesa, duševnosti in duhovnosti je p. Marijan hitro ugotovil pomembnost molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje, ki jo prakticira Karizmatična prenova. S prevajanjem tuje literature in svojimi predavanji je bil zelo iskan gost na različnih karizmatičnih srečanjih, duhovnih vajah in kot duhovni voditelj. Ker je videl velike potrebe, je leta 2003 prvi začel z rednimi mesečnimi mašami z molitvami za ozdravljenje notranjih ran, že od leta 2001 pa je spremljal udeležence 30-tedenskih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju, ki so vključevale tudi elemente molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje.

P. Marijan je bil velik častilec sv. Družine. Gojil globoko in iskreno pobožnost do Marije, in je zavzeto razlagal ter širil Montfortsko pobožnost popolne posvetitve Kristusu po Mariji. Rad je počastil tudi sv. Jožefa. Spominjam se, kako se mu je v spontanih molitvah pogosto priporočal, prav tako pa nas je opozarjal na še nerazodeto in premalo cenjeno vlogo sv. Jožefa v našem času.

Zaradi svoje enkratnosti, poslušnosti Duhu in pionirskega dela je p. Marijan velikokrat naletel na nerazumevanje in je trpel, tudi med nami. Vendar ni nikoli zameril, vedno je odpuščal in vse sprejemal, brez razlikovanja. Zato, ker je njegovo srce trdno zasidrano v Bogu!

 

Dragi p. Marijan – hvala za vse!

 

 

zapisal Janez Cerkovnik

fotografije Marjan Perkovič

   
   
  

 

 

POGOVOR: Zdravi na duši in telesu

Posted in Prispevki

POGOVOR
Zdravi na duši in telesu

Za nami sta Posinodalni dan (26. aprila pri Sv. Jožefu v Celju) in Slovenski pastoralni dan z vodilno mislijo Za življenje – za družino (10. maja na celjskem stadionu Arena Petrol). Na obeh, posebej na slednjem, je bilo veliko govora o družini. Predvsem zato, ker se Cerkev na Slovenskem dobro zaveda, da je družina tista, ki ji mora namenjati še večjo pozornost, če hoče, da bo Jezusova beseda padala na plodna tla. To dobro vemo tudi v duhovnem toku. Zato smo ob obeh pomembnih dogodkih v Cerkvi na Slovenskem postavili nekaj vprašanj zakoncema in staršema mag. Andreju in prof. Darji Justinek iz Ljubljane, dolgoletnima članoma Prenove v Duhu.

Z velikim zanimanjem sem prebral vajin prispevek v reviji Cerkev v sedanjem svetu (št. 2, 2008, str. 60-61) z naslovom Zaupati v moč družinske vzgoje. V njem še posebej poudarjata, da je treba pri tem zaupati tudi v božjo pomoč, ne le v lastne sposobnosti. A vendar smo starši dolžni narediti svoje. Kaj predvsem, ne glede na pričakovane uspehe, dostikrat, žal, tudi neuspehe?

Starši smo dolžni biti dosledni v vzgoji otrok; skupne dobrohotne dogovore z otroki je potrebno obojestransko spoštovati in ne sme priti do tako imenovanega dualizma vzgoje: kar pomeni, da eden od staršev dovoljuje nekaj, drugi pa to prepoveduje. Starši se skupaj z Gospodovo milostjo trudijo vcepiti otrokom spoznanje, da je Bog naš osebni Bog, da je On oseba, ki nam je prijatelj in da je naše življenje iskanje Božje volje, ne pa izpolnjevanje svojih nagibov in hotenj.

Ključne so vajine misli: vzgoja je umetnost, ki zahteva veliko ljubezni in spoštovanja, vrednote je treba živeti, najteže je biti dosleden do samega sebe ...

Naša družina je napisala svoje skupno poslanstvo na list papirja, vsi člani družine, otroci in midva, smo se nanj podpisali in ga obesili na vidno mesto, tako da ga je lahko vsak opazil. Skupna podpisana izjava se je glasila: »Poslanstvo naše družine je ustvarjati varen in vzpodbuden kraj vere, reda, resnice, ljubezni, sreče in sproščenosti, in zagotavljati priložnost vsakemu posamezniku, da bo postal odgovorno neodvisen in uspešno soodvisen človek, ki bo služil dragocenim družbenim nameram.« Poleg tega smo vsako leto ob začetku šolskega leta sklenili skupni dogovor o gledanju televizije, urnikih in prihodih domov ob večernih urah. Za odstopanja od dogovora je bilo z otrokove strani potrebno posebno pogajanje z nama.

Vidva namenjata veliko pozornost pogovoru. Več kot očitno je, da tega vsepovsod zelo primanjkuje.

Pogovor je osnovno sredstvo sodelovanja med ljudmi, razbija napetost med posamezniki in mi daje orientacijo, kaj mi je storiti, da bom lahko sprejel drugega takega, kot je. Drugi nam preko pogovora dajejo »ogledalo« o nas samih in učljivi posamezniki imajo prednost v tem, da se iz vsake situacije nekaj naučijo.

Z vsem omenjenim se srečujemo tudi v molitvenih občestvih Prenove v Duhu, njenih množičnih srečanjih. Predvsem s tisto manj veselo, dostikrat žalostno ali celo tragično stranjo družinskega in zakonskega življenja. Z ranami na duši in telesu.

Notranje rane, pridobljene v družini, v mladosti ali kasneje, so najtežje. Dejansko jih lahko pozdravi samo Jezus Kristus, pri ozdravljanju pa moramo dejavno sodelovati z Njegovo milostjo, pridobiti uvid v naše notranje rane in jih predati Gospodu. Ni dovolj samo vdano čakati, kdaj se bo zgodil čudež ozdravljenja.

Kako celiti te rane, ozdraveti, najprej pa moliti za ozdravljenje sta se učila celo v posebni šoli v Ameriki, o čemer sta spregovorila v prispevku Delujmo s Kristusovo močjo (Prenova, št. 7/8, 2007, str. 23–28). Kaj storiti z molitvijo za ozdravljenje, saj se v Prenovi v Duhu srečujemo s tolikimi ranami in težavami, hudimi boleznimi?

Človeka ozdravljata samo uradna medicina in Jezus Kristus. Najčudovitejše zdravilo je sv. maša, takoj zatem pa molitev nad posamezniki. Jezusa prosimo za ozdravljenje z molitvijo, ki jo opravimo sami, še bolje pa v skupini. Jezus pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«. Jezus zdravi rane glede na našo osebnostno strukturo, nekatere zdravi počasi, nekatere hitreje. Jezus nas pozna in ljubi; pred Njim je odstrt tudi najskrivnejši del osebnosti, tisti, katerega se tudi sami ne zavedamo in natančno ve, kaj je za nas najboljše. Nekateri posamezniki so neučakani in ker se spremembe ne dogajajo dovolj hitro, izgubijo vero v ozdravljenje. Vse naše življenje je v Jezusovih rokah in to je naše največje zagotovilo, da bo vse v redu.

Mnogi člani molitvenih občestev in srečanj PVD pričakujejo, da jih bo Jezus kar takoj uslišal, ozdravil na duši in telesu, jih rešil življenjskih težav in nadlog. Ker tega pogosto ni, vsaj ne takoj, so bolj ali manj razočarani.

Jezus vedno usliši, samo kdaj pa bo to uslišanje vidno, je pa stvar Njegove izbire. Nobena molitev nikoli ne ostane neuslišana. Zato je razočaranje nad »neuslišanjem« stvar pomanjkanja vere.

Kaj je najpomembneje pri molitvah za vsakršno ozdravljenje?

Najpomembnejša je vera, zaupanje, da te bo Gospod uslišal in ozdravil. Vera, zaupanje niti ni tako težka, ker je stvar razumske odločitve; čustva tu niso potrebna. Gratia supponit naturam: milost vedno predpostavlja naravo, človeka, ki jo sprejema.

Sodobni človek je pogosto nemočen, klone pred nakanami hudega duha, porabniško miselnostjo, raznimi pritiski. Potem je pa jok in stok, pomoč išče vsepovsod, samo tam ne, kjer je. Lahko bi rekli, da je še sreča, če zaide v kakšno molitveno skupino PVD, na Kurešček.

Molitvena skupina ustvarja ozračje Sv. Duha in njegove milosti. V molitveni skupini pridejo v ospredje tudi čisto psihološki elementi: posameznik vidi, da imajo tudi drugi težave in da jim Jezus Kristus pomaga. Že to spoznanje ga razbremeni in mu daje voljo za naprej.

V molitveni skupini pri frančiškanih v bližini Tromostovja v Ljubljani, ki jo vidva
obiskujeta (in sta animatorja), se srečujete vsi mogoči ljudje. Gotovo so tudi ti, predvsem neverni, v življenju hudo preizkušeni, nesrečni, odvisniki, za vaju velik človeški in krščanski izziv.

Naša dolžnost je pomagati vsakemu, če je to le v naši moči. Ob tem pač tvegamo, da bomo tudi sami ranjeni, ker mnogi našo pomoč izkoriščajo. Velikokrat bi si lahko sami pomagali. Zato je potrebno pomagati z »zdravim razumom«. Pomembno je, da pred in po vsaki molitvi nad posamezniki zmolimo zaščitno molitev, zato, da se duhovi tistega, za katerega molimo, ne naselijo v nas in nad nami nimajo moči.

V molitvena občestva prihajajo tudi duševno motene osebe, oboleli za rakom, ločenci. Kakšen neverni strokovnjak bi jim svetoval, naj gredo raje kam drugam, tja, kjer bodo dobili strokovno pomoč.

Poleg Gospoda ozdravlja tudi uradna medicina. Gospod se ne bo posluževal čudeža, če to Zanj lahko opravijo zdravniki. Gospod deluje tudi prek zdravnikov in psihoterapevtov, kadar je potrebna pomoč v obliki svetovanja.

Sem in tja slišim, da je na srečanjih duhovnega toka preveč »psihologije«, se pravi izpovedi, prošenj, iskanja tolažbe, bližine in razumevanja, premalo pa molitve. Kot da bi bila to neke vrste zastonj »prihološka ordinacija« oziroma »Freudov kavč«.

Smisel našega življenja je »ars celebrandi« in »ars servandi«, »umetnost slavljenja« in »umetnost služenja«, kot je dejal pokojni papež Janez Pavel II. V duhovnem toku je na prvem mestu slavljenje v moči Sv. Duha, potem pa pride na vrsto služenje, biti na voljo drugemu, da se ti izpove, te za kaj prosi ali pa išče samo tolažbo, bližino in razumevanje.

Indijski karizmatik p. James Manjackal poudarja, da je Jezus edini zdravitelj. Gotovo, če mislimo na »sodobne vrače«. Vsaj za nas, kristjane, naj bi bil. Vendar bi ljudje lahko sami naredili več za svoje telesno in duševno, predvsem pa duhovno zdravje.

Nemški pregovor pravi: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Kar smo dolžni sami storiti za svoj »tempelj Sv. Duha«, za svoje telo, ne prenašajmo na Gospoda. V vsem iščemo Božjo voljo, ne svojo, in volja Gospoda je, da ne čakamo samo na čudežno ozdravljenje, ampak skrbimo za telesno in duševno zdravje. Zdrav človek z večjo lahkoto služi Gospodu; torej je skrb za naše zdravje temelj vsakdanjega življenja.

Darja, sodeluješ tudi pri izobraževanju animatorjev Prenove v Duhu, skupaj s p. Miom Kekićem, pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Kako je prišlo do tega in s kakšnim namenom? Na kaj naj bodo animatorji molitvenih skupin posebej pozorni?

P. Mio, kot idejni nosilec letošnjega izobraževanja, me je povabil k sodelovanju, kar sem z veseljem sprejela. Animatorji, velikokrat v želji po služenju, pozabljajo nase in na svoje potrebe. Morda je ozadje temu vzgoja posameznika, ki mu narekuje, da se je potrebno čezmerno žrtvovati in pozabiti nase. Uravnoteženo pa je le tisto življenje, kadar posameznik enakovredno posveča pozornost služenju drugemu in počitku; to je zdrav pogled na življenje. Tudi Jezus je šel in počival. Animatorji imamo notranje rane, ki nas velikokrat omejujejo, nam znižujejo samozavest in grenijo življenje. Izobraževanje je zato usmerjeno v osebnostno rast animatorjev z namenom, da bi v sebi prepoznali šibke točke, jih ozaveščali, se s tem notranje učvrstili in se tudi na ta način pripravili na delo v skupini, kjer stopamo v odnose z drugimi.

In še beseda za konec: Kaj je vaju pripeljalo v Prenovo v Duhu, v frančiškansko molitveno skupino, in kaj skušata predvsem udejanjati v duhovnem toku?

Andrej: V Prenovo v Duhu me je pravzaprav pripeljala moja mama, ki je zelo razumna ženska in prav nič pobožnjakarska. Tudi nič usmerjena v čudeže ozdravljenja. O slavljenju mi je govorila tako navdušeno, da sem dejal, čeprav nekam skeptičen, »to pa mora nekaj biti«. V frančiškansko molitveno skupino me je povabil dober prijatelj, ki je tam že sodeloval.
V duhovnem toku skušam uveljavljati slavljenje in zahvaljevanje Gospodu za vse, kar nam daje. Uveljaviti skušam tudi molitev nad oziroma za posameznike, s prošnjo Gospodu, da naredi nemogoče in nas ozdravi.

Darja: Ko je Andrej začel intenzivno hoditi na Prenovo v Duhu, je to sovpadalo z obdobjem, ko sem imela največjo življenjsko krizo. Čutila sem, da bi bilo dobro zame, da hodim na slavljenje. Čeprav sem bila brez vsake volje, sem z Andrejevo pomočjo vztrajala in zgodil se je čudež. Gospod je ozdravil moje rane in me povabil v Njegov krog služenja drugemu.

Pogovarjal se je Jože Pavlič