"Konec tedna grem domov!"

Posted in Prispevki

Umrl je naš predani duhovnik g. Marijan Arhar

Tako se je veselil dan pred svojim odhodom v večni dom. Že nekaj časa je vedel, da bo umrl in to tudi povedal. "Sporočite vsem: "Ne bojte se!"" To je duhovna oporoka g. Marijana Arharja, predanega duhovnika in uradnega eksorcista ljubljanske nadškofije ter zadnji dve in pol desetletji duhovnega vodje romanj v Paray-le Monial, bil je ikona teh romanj. In ko ste ga hoteli v Parayu najti, je bilo treba samo zaviti pred Najsvetejše na travniku pod drevesa – bil je tam na razpolago in spovedoval, v imenu Kristusa dajal ponovno svobodo Božjim otrokom, jim vlival pogum in upanje.

Pred četrt stoletja je prav on bil zaslužen, da ta romanja niso bila nikoli prekinjena. Ko je bilo rečeno, da jih ne bo več, ampak bomo poiskali nadomestne aktivnosti doma, sem bila res zelo zelo žalostna. Tedaj je zazvonil telefon in g. Arhar je rekel: "Majda, bi hotela ti organizirati.." Moj odgovor je bil: "Z največjim veseljem!" in avtobus, včasih kar dva ali trije, je ponovno vsako poletje drvel proti milostnemu kraju razodetja Jezusove ljubezni do vseh ljudi sveta Marjeti Mariji Alacoque!

Ta izjemni mož, ki bi letos koncem julija dopolnil 87 let, je bil znan po svoji skromnosti in pripravljenosti, da naredi vse, kar je bilo v njegovi moči.  Ljubil je Mater Marijo in Jezusa. Še lanskega maja je vsak dan daroval svete maše na Brezjah v skladu z Marijinim sporočilom na Kureščku. Četudi je bila vožnja v vročini včasih res naporna, je vztrajal. Kar zaživel je ob teh romanjih. Še vedno je hodil h Kraljici miru in to že od samega začetka milostnih dogodkov na Kureščku, daroval svete maše in molil za ozdravljenje. Običajno smo se tam srečali že avgusta, in on je rekel: "Še 11 mesecev!" (do prihodnjega romanja v Paray) – in oči so mu sijale.

Da je Bog cenil njegovo razdajanje, ni dvoma. Pred slabima dvema desetletjema se je zgodil nenavaden Božji poseg. Spomnim se, da smo sedeli pod velikimi šotorom v Paray-u, g. Arhar pa je spet spovedoval pred Najsvetejšim pod drevesi na travniku. Neka gospa, iz skupine preverjenih karizmatikov, je med programom imela besedo vednosti. Povedala je, da je zunaj pod drevesi duhovnik, ki se zelo razdaja za Gospoda in da ga Gospod v tistem trenutku obiskuje. Nismo vedeli za koga gre, dokler nismo prišli iz šotora na travnik.

Okroga g. Arharja se je zbirala vedno večja gruča ljudi in bili so vsi prevzeti. G. Arhar je držal v rokah kipec (prilagam sličico) in razlagal. K njemu je prišel deček približno šestih let. G. Arhar je ugibal, da verjetno ni prišel zaradi spovedi. Povprašal ga je, če želi, da mu blagoslovi kipec. Deček je odkimal. Ponudil mu je kipec. Povedal mu je na Arharjevo vprašanje, da je to darilo zanj. G. Arhar ga je vprašal, od koga. Deček je rekel, da od njegovega očeta. »Kje pa je tvoj oče« je bil radoveden g. Arhar. Deček je pokazal v nebo in izginil. Ta kipec je čuval do smrti kot največjo dragotino.

Pred nekaj leti je ponovno romal v Paray. Zaradi hudih težav s srcem je moral takoj po prihodu v Paray v tamkajšnjo  bolnišnico. Njegov zdravnik je bil musliman, s katerim sta se spoprijateljila in ta nam je nekoč ob obisku  rekel: "Še nikoli v življenju nisem srečal duhovnika s toliko ljubezni!" Zelo lepo in z ljubeznijo je skrbel za g. Arharja. Ob cca 22. uri zvečer na dan pred odhodom skupine romarjev domov, je prišel zdravnik iz našega kempa, ki je bil v stalnem kontaktu z zdravnikom v bolnišnici. Dejal je: "G. Arhar ne bo nikoli več videl doma!" Bolnišnica je pripravljala zdravniško ekipo, ki bi naj v reševalnem vozilu spremljala g. Arharja proti Sloveniji. Dejal je: "Če bo preživel do Švice, bo to že čudež!" Takoj smo po obvestilih povabili vse romarje k molitvi za našega dragega duhovnega vodjo.  Naslednje jutro okrog 10. ure je ponovno prišel zdravnik iz našega kempa in ves radosten dejal:«G. Arhar lahko gre domov, pa ne samo z reševalnim vozilom, lahko tudi z avtobusom!« Jutranji rezultati preiskav so bili odlični in ni bilo zadržkov, da gre domov z nami! Bog je velik! Že nekaj let pred tem dogodkom je imel tako hude probleme z nogami, da je bil sklep zdravnikov, da mora na amputacijo. Pa je spet čudežno ozdravel in koristil svoje noge do zadnjega dne svojega življenja. Oh, koliko resnično čudežnih prigod in zgodb mi sedaj roji po glavi!

V Paray-u Bog ozdravlja mnoge ljudi na duhu, duši in telesu – pričevanj je veliko. In mnogi so tudi po molitvi g. Arharja k Bogu ozdravljali, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je bil zelo iskan gost kot eksorcist in spovednik ali predavatelj. Ko je le bilo mogoče, sem ga obiskala in včasih sva zavila na pregrešno dobro kremšnito. 

Ob mojem zadnjem obisku, ko sem imela na voljo dve urici pred sestankom, bilo je malce pred njegovim odhodom v bolnišnico, sem ga povprašala, kam bi žele iti. Rekel mi je: "Na Kurešček bi rad šel. Pa saj vem, da nimaš dovolj časa.!" Pogledala sem na uro in že sva drvela h Kraljici miru. Kako zadovoljen in kar blažen se mi je zdel, ko sva bila pri »njegovi« Mariji. »Če Bog da, bom šel z Robijem v Paray« je še razpredal. Nisem vedela, da je bilo to najino zadnje skupno romanje.

Na prvi petek, ko častimo Jezusovo Srce, ki ga je g. Arhar tako ljubil in častil, v njemu tako ljubem Marijinem mesecu maju, je naš prijatelj g. Marijan Arhar zares odšel domov, kot je sam napovedal. Na njegovem pogrebu smo bili zbrani tudi mnogi parayski romarji z raznih koncev Slovenije in hrvaški romarji od Zagreba do Dubrovnika. Odšel je naš duhovni oče. Ob koncu slovesnosti smo se zbrali ob odprtem grobu in zdelo se je, kot da on prepeva z nami! Naša srca so bila združena z njim in že smo se mu priporočali in čutili, da je on z nami in nam očetovsko sporoča: "Ne bojte se!".

Zbogom, dragi duhovni oče! Prosite za nas pri Gospodu!

V imenu parayskih romarjev, Magdalena Ganzitti

p. Marijanu Šefu v spomin

Posted in Prispevki

V petek, 28. avgusta 2015, je p. Marijan dotrpel svoj Veliki petek in odšel h Gospodu, kateremu je neomajno zaupal in ga tako zelo ljubil, da je bil luč na poti vere za mnoge s katerimi je živel, delal ali na različne načine prihajal z njimi v stik.

Gospod je p. Marijana obdaril z mnogimi talenti in darovi, in če bi hoteli opisati koliko dobrega je v svojem bogatem življenju naredil, bi lažje našteli česa ni delal. Poleg duhoviškega poklica, je imel tudi zdravniški poklic kar je globoko zaznamovalo njegovo življensko poslanstvo, saj je kot duhovnik zelo dobro razumel telesno, duševno in duhovno razsežnost človekovega življenja, zato je bil mnogim blizu in je lahko pomagal, vsem brez razlike. Na zunaj je morda deloval resno in strogo, vendar je bila njegova beseda mila in blaga. Mnogi so pri njem našli besede tolažbe in spodbude, njegova vedrina in milina pa jih je pripeljala k lepoti vere.

Čeprav je bila njegova beseda mila, je bila drža neomajna, samozavestna. Kot je nekdo že zapisal: ker je pogosto klečal pred Bogom, se ni bal stati pred nikomer. Njegova zunanjost ni nikoli iskala pozornosti; bil je vedno dostojen in plemenit, vendar preprost in zadovoljen človek. Zato je bil tudi tako privlačen, ker je bil duhovna avtoriteta, duhovni oče. Mnogim je pomagal do duhovnih dobrin kot so notranje ozdravljenje, sprava, vera, zakramenti, slavljenje, skupnost. O tem je veliko pisal, pridigal in poučeval, skratka bil je velik veroučitelj in misionar. Prav tako je tisočim pomagal tudi do zunanjih dobrin kot so zdravila, odeja, streha nad glavo in topla beseda.

V številnih stvareh je bil pionir, pobudnik in organizator. Tako je, na primer, že leta 1970 organiziral veliko romanje bolnikov in invalidov v Lurd z vlakom; bil je eden od pobudnikov Slovenske Karitas in pomagal tisočem vojnih beguncev iz bivše Jugoslavije, za kar je kasneje tudi prejel častni znak svobode RS; in nenazadnje, leta 1990 je organiziral prvo veliko evangelizacijsko srečanje s p. Emilienom Tardifom na železničarskem atletskem stadionu v Ljubljani.

Ne moremo mimo njegovega velikega prispevka v Katoliški karizmatični prenovi. Lahko rečemo, da ta duhovni tok v Sloveniji brez p. Marijana danes ne bi bil to kar je; prepoznaven, sprejet in vključen v pastoralno dejavnost slovenske cerkve. Spominjam se, da sva s p. Marijanom približno v istem času prišla v stik s karizmatično prenovo, v drugi polovici 80-let, kjer sva se tudi spoznala in spoprijateljila. Oba z močno osebno izkušnjo Boga z romanja v Paray-le-Monial. p. Marijan se je takoj angažiral in pomagal Karizmatični prenovi v Sloveniji iskati primerne organizacijske oblike. Bil je prvi ustanovni član našega društva Prenova v Duhu in tudi njegov voditelj do svojega odhoda v Sarajevo leta 1994. S pomočjo društva je lahko izpeljal že omenjeni prvi evangelizacijski seminar na stadionu v Ljubljani. Temu so v naslednjih letih sledili še drugi večji seminarji, kot je bil s s. Briege McKeana v ljubljanski Hali Tivoli leta 1994 in drugi seminar s p. Tardifom na stadionu za Bežigradom, ob 60. obetnici Evharističnega kongresa v Ljubljani, leta 1996. P. Marijan je povezan tudi z Marijinimi sporočili in začetkom obnove porušene cerkve na Kureščku v času razpada Jugoslavije. Pri tedanjemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in salezijancih, ki upravljajo to župnijo, si je zelo prizadeval, da bi te spodbude vzeli zares in poživili duhovno življenje v slovenski cerkvi.

P. Marijan je bil tudi prvi in dolgoletni odgovorni urednik naše revije Prenova. Ta je z njegovim prevzemom uredništva iz internega glasnika Aleluja kmalu prerasla v prepoznavno mesečno revijo.

Zaradi odličnega razumevanja povezanosti človekovega telesa, duševnosti in duhovnosti je p. Marijan hitro ugotovil pomembnost molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje, ki jo prakticira Karizmatična prenova. S prevajanjem tuje literature in svojimi predavanji je bil zelo iskan gost na različnih karizmatičnih srečanjih, duhovnih vajah in kot duhovni voditelj. Ker je videl velike potrebe, je leta 2003 prvi začel z rednimi mesečnimi mašami z molitvami za ozdravljenje notranjih ran, že od leta 2001 pa je spremljal udeležence 30-tedenskih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju, ki so vključevale tudi elemente molitve za osvobojenje in notranje ozdravljenje.

P. Marijan je bil velik častilec sv. Družine. Gojil globoko in iskreno pobožnost do Marije, in je zavzeto razlagal ter širil Montfortsko pobožnost popolne posvetitve Kristusu po Mariji. Rad je počastil tudi sv. Jožefa. Spominjam se, kako se mu je v spontanih molitvah pogosto priporočal, prav tako pa nas je opozarjal na še nerazodeto in premalo cenjeno vlogo sv. Jožefa v našem času.

Zaradi svoje enkratnosti, poslušnosti Duhu in pionirskega dela je p. Marijan velikokrat naletel na nerazumevanje in je trpel, tudi med nami. Vendar ni nikoli zameril, vedno je odpuščal in vse sprejemal, brez razlikovanja. Zato, ker je njegovo srce trdno zasidrano v Bogu!

Dragi p. Marijan – hvala za vse!

zapisal Janez Cerkovnik

fotografije Marjan Perkovič