Razmišljanje s srečanja v Slovenski Bistrici

Posted in Reportaže

Veruj in rešen boš ti in tvoja hiša

 

Poučevanje g. Cirila Čuša na mesečnem srečanju mariborske Prenove, ki je bilo tokrat v Slovenski Bistrici, 22.3.2015. Domače molitveno občestvo je ob tej priložnosti praznovalo 2 x 25 let, katerih člani se srečujejo že polnih 25 let dva dni v tednu.

 

Gost je v svojem predavanju nagovoril vse prisotne:

Ateistov ni na svetu, danes vsak v nekaj verjame (v človeka, v stvar,…). Vera v Boga je danes problematična. Ali verujete, da je Bog živ in živi med nami? Bog je, vendar ga s telesnimi očmi ne vidimo, vidimo ga z očmi vere.  Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. (Heb 11,1).

Kaj je naša vera? Vera, ki je grajena na čustvih je kot pesek in hitro pada. Bog lahko deluje preko naših čutil. Nobeno čutilo pa ni Bog in ni Resnica. Vera brez del je mrtva. V Gal 5,22 beremo o sadovih Sv. Duha… ali se urimo npr. v nepotrpežljivosti? Nepotrpežljivost je sestra napuha.

Dobra navada je, da najprej zjutraj izročimo dan Gospodu, vzamemo si čas Zanj. Mi imamo svoje načrte, ki pa jih Bog spreminja. Vera počasi raste, velikokrat pridemo v preizkušnje. Ko je bil g. Ciril nekega dne razočaran, je šel na Kalvarijo, na hrib nad Mariborom. Tam je pokleknil, zaprl oči in čez nekaj časa je zaslišal glas: »Ali ti meni ne veruješ?« Takrat je začutil Božji dotik in ljubezen.

V Svetem pismu nam Jezus obljublja: »Mir z vami! Ne bojte se! Jaz sem z vami do konca sveta.« Na podlagi božje besede vem, da je Bog z menoj, Bog je tukaj, On je živ. Potrebno je zaupati v Gospoda. Vera pride vedno v preizkušnjah, vsak strah pa je pomanjkanje vere.

Nikoli ne smemo pozabiti, da nas ima Bog neskončno rad – mi smo Božji otroci in Bog je naš Oče. Ali želimo sprejeti to, kar nam On ponuja? In katera je najpomembnejša zapoved v Svetem pismu? »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« (Mt 22,37).

Molitev je pogovor z Bogom, ne monolog. Bog nam je namreč dal dvoje ušes in ena usta. Poslušati je potrebno, kaj nam On govori. Božji otrok ljubi vse ljudi, tudi sovražnike. Jezus je za mene in tebe dal življenje na križu. Če hočemo hoditi za Njim, moramo vzeti svoj križ. Lepo je, da si vzamemo čas in smo pred Najsvetejšim. Vsak lahko postane svetnik, trudimo se, da bi bili v Njegovi bližini.

BOG MENE LJUBI – to je temelj vere! Ima nas neskončno rad, je neskončno usmiljenje in neskončna dobrota. Zakaj potem sebe ne ljubim? Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. (Mt 5,39). Sprejmi sebe takšnega kot si. Sebe moraš imeti rad. Pogledaš se v ogledalo in se vprašaš – ali sem podoben Jezusu ali Mariji?

Bog je ljubezen! (prim. 1 Jn 4,8.16) To ljubezen je potrebno prenesti v življenje. Ko naredimo znamenje križa, to storimo počasi in z ljubeznijo. Stopamo namreč v odnos z Bogom, ki nas je ustvaril, ki odrešuje,… S križem vstopamo v odnos z Jezusom, ki nas ljubi, nas je odrešil. Križ osvobaja od vsega zla. Kristjani velikokrat nismo veseli, smo kot mrtveci, to nam muslimani očitajo. Jezus nam govori: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitka (Mt 11,28).

IMETI SEBE RAD IN SE SPOŠTOVATI! Biti moramo zmerni v vsem: dovolj spati, jesti, vzeti si počitek,… Sprejeti moramo osebno odločitev: sprejeti Jezusa za odrešenika! Dobro je, da se skozi celotno življenje sprehodimo z Jezusom in Marijo. Naj Gospod stopi v trenutke ranjenosti, strahu, bolezni. Brez mene ne morete ničesar storiti. (Jn 15, 5). Izročiti moramo Jezusu vse, svoje življenje in vsak trenutek.

Kakšen je način, da spremeniš drugega človeka. Pomembne so 4 stvari:

  1. v duhu z Jezusom stopi do tega človeka, povej mu, da mu odpuščaš za vse, kar je storil;
  2. osebo prosimo, da nam odpusti;
  3. človeka v duhu objamemo z Božjo ljubeznijo, ostanemo v objemu;
  4. zahvalimo se Bogu za to osebo.

Takrat se sami začnemo spreminjati in to bodo drugi občutili. Postaneš bolj miren in ljubezniv,…

Ogromno je v ljudeh depresivnosti in nemira, velikokrat je to posledica splava. Potrebno je nekaj storiti:

  1. oseba (ne samo ženska) se mora spovedati, to je greh.
  2. moliti k sv. Duhu, da prepoznaš spol otroka, mu daš ime in ga v duhu krstimo.
  3. darovati sv. mašo za dušo otroka – zgodi se odrešenje.

Primer ženske, ki je imela 17 splavov, tega se je spovedala, jih v duhu krstila, darovala je 17 sv. maš. To se je fizično poznalo na njenem telesu, bila je pomlajena. Otroci so bili odrešeni in so sedaj vsi angelčki.

Na srečanju, ki je potekalo v Slovenski Bistrici, je pričevala tudi Petra. Bila je na srečanju z Don Turbitom. Pri molitvi za posameznike je prosila za ozdravitev kolena. Gospod Jezus jo je ozdravil. Sedaj stopa po Jezusovi poti in je vesela, da je z njo cela družina.

Vrhunec srečanja je bila sv. maša, ki sta jo darovala p. Ivan Platovnjak in Ciril Čuš, ob koncu pa so se udeleženci radi udeležili molitev nad posamezniki.

 

                  
     
     

 

 

Zapisala: Milena Grabušnik

Fotografije: Cvetka Ajd

 

 

 

 

 

Utrinek z mesečnega srečanja v Mariboru

Posted in Reportaže

 

VRZIMO SE V NAROČJE MILOSTI

MARIBOR

Zadnjo januarsko soboto je v Slomškovi dvorani v Mariboru potekalo mesečno slavilno srečanje. Gost na srečanju je bil g. Robert Brest, župnik v Turnišču in duhovni spremljevalec Katoliške Karizmatične Prenove. Najprej smo slavili Gospoda v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, se mu zahvalili za vse kar nam daje in ga prosili za blagoslov v letu, ki se je pričelo. Vsi z veseljem prisluhnemo pričevanjem in tudi tokrat je bilo tako. Kako je, ko se srečaš z živim Jezusom, ko spoznaš Njega, ki ozdravlja in rešuje, ter njegovo neskončno ljubezen in usmiljenje, je z nami podelila Marjana.

 

Gost nam je spregovoril o milostih, ki ima za nas pripravljene Gospod. Ker je bilo srečanje prav na nedeljo sv. Pisma, je pomembno vedeti, da je tudi Božja beseda velika milost. V sebi ima moč, da Sv. Duh deluje v nas, ko jo beremo. Bog nam govori po Sv. Pismu. Papež Frančišek nas nagovarja, da bi vedno imeli pri sebi knjigo vseh knjig in vsak dan prebrali in premišljevali vsaj en stavek. To je naša duhovna hrana, ki jo premalokrat izkoristimo.

Prav tako je velika milost zakrament bolniškega maziljenja, ki ga ponavadi duhovnik podeli umirajočemu. V Svetem pismu je zapisano: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem.« (Jak 5, 14). Ta zakrament ozdravljenja lahko bolniki prejmejo od rojstva dalje, še posebej tisti, ki so bolni na duši in v duhu. Po prejemu tega zakramenta so nekateri bolniki hitro ozdraveli. Zakaj pa nekateri ne ozdravijo? Včasih Bog dovoli določeno bolezen. Bolezen je treba sprejeti in darovati svoje trpljenje – to je največja molitev! Še posebej se zakrament priporoča za srečno zadnjo uro. Ko nekdo umira, naj bo ob njem vsa družina in zanj moli, saj je smrt tudi del našega življenja. Kdor prejema Jezusa ne umre v strahu, ampak v miru.

Velika milost je tudi sveta spoved. Na smrt se je potrebno pripraviti, saj ne vemo, kdaj bo ta trenutek. Po smrti se duša loči od telesa. Za dušo, ki gre k Bogu, lahko nekaj storimo. Za duše v vicah je potrebno moliti, darovati sv. mašo, darovati popolni odpustek ali opraviti dobro delo. Duše v vicah nam lahko pomagajo in so nam hvaležne. Ob koncu poučevanja nas je g. Brest še opomnil, da se več priporočamo godovnim zavetnikom in različnim svetnikom, ki so upodobljeni po naših cerkvah.

 

Vrhunec srečanja je bila sveta maša, po kateri so prisotni radi pristopili k molitvi za potrebe posameznikov. Hvala Bogu za to prijetno, poučno in milostno srečanje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Zapisala: Milena Grabušnik,

Fotografije: Cvetka Ajd

More Articles...